Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafetika

Sedaj, po razlagi, kaj preučuje vsaka podveja pisoslovja in kašna so osnovna označevanja za različne pojave v pisoslovju, se lahko prične dejansko raziskovati pisoslovje.

Sporočilo, ki se preda preko pisnega prenosnika, se imenuje (pisano) besedílo ali zapís. Ta pojem zajema vse, kar se zapiše, od raznih poročil in zakonov do SMS sporočil, navodil za uporabo, zapiskov, spletnih objav in knjig. Če je besedilo krajše, se imenuje tudi napís. Tvorec_ka sporočila se imenuje pisec_ka (tj. pisec Predloga:Izgovorjava za osebo moškega spola, píska pa za osebo ženskega spola), prejemnik_ca sporočila (kdor prejme in razume informacije, ne fizičnega sporočila) pa se imenuje brálec_ka (tj. bralec Predloga:Izgovorjava za osebo moškega spola, bralka Predloga:Izgovorjava pa za osebo ženskega spola). Proces tvorbe besedila se imenuje pisánje, glagol je pisáti. Proces razumevanja besedila se imenuje bránje, glagol pa je bráti.

To poglavje je v nadaljevanju razdeljeno na pet večjih podpoglavij. Zadnja tri poglavja delijo grafetiko po ravneh, od preučevanja najmanjših delov do večjih. Taka delitev ni bila ustvarjena tu, pač pa jo uporablja že Meletis.

Kazalo

• Značilnosti pisnega prenosnika – splošne značilnosti, povezane s pisnim prenosnikom, kako je definiran, kaj vse spada pod pisni prenosnik, kako se piše in kako elektronske naprave shranjujejo tekst
• Paragrafetika – kako okoliščine pripomorejo k berljivosti, kot npr. osvetljenost in vrsta podlage
• Mikrografetika – značilnosti posameznega znamenja ter njegova delitev na manjše dele
• Mezografetika – združevanje posameznih znamenj v vrstice, kakšne so medsebojne interakcije in ostale značilnosti vrstic
• Makrografetika – značilnosti višjih ravni, kot npr. medvrstični razmik, interakcija besedila z nebesednimi spremljevalci (npr. slikami) in zapis v tabelah

Značilnosti pisnega prenosnika

Da bi se lahko poglobili v raziskovanje posebnih značilnosti in načinov uporabe pisnega prenosnika, je najprej potrebno določiti, kaj vse se uvršča pod pisni prenosnik in kaj ne. Na prvi pogled izgleda to zelo lahko: Pisni prenosnik je tisto, kar se zapisuje za razliko od slušnega prenosnika, preko katerega se govori. Problem je v tem, da ni vse, kar se napiše/nariše, del jezikovnega izražanja in zato ne spada vse pod jezikoslovje. Pred obravnavo tega pa je potrebno najprej predstaviti, kako sploh je pisni prenosnik povezan z jezikom.

Pisni prenosnik in Hockettove značilnosti jezikov

Jezik je odvisen od prenosnika. Brez prenosnika jezik ne more obsajati, saj se ne more predati informacij brez uporabe nekega prenosnika, preko katerega bi se prenesle. Vsako besedilo, pogovor ali drug diskurz je torej del enega (ali več) prenosnikov. To dokazuje tudi prva Hockettova značilnost jezikov, ki naj bi držala za vse jezike. Specifično se on omeji na vokalno-avditorni (slušni) prenosnik, ki naj bi po njegovem bil skupen vsem jezikom. Pri tej izjavi seveda ni upošteval znakovnih jezikov. Je pa res, da se je pojavil pisni prenosnik za slušnim. To dokazuje dejstvo, da lahko s primerjavo zgodnjih zapisov v različnih  jezikih rekonstruiramo njim skupnega prednika, nek prajezik, ki pa se še ni zapisoval; opiral se je zgolj na slušni prenosnik. Prav tako še danes obstajajo nezapisani jeziki, vendar je določevanje, kateri jezik se redno zapisuje in kateri ne, dokaj težavno. Slovenščina se zapisuje, drugače bi bil ta del slovnice za slovenščino brezpomenski, in sicer že od razvoja iz praslovanščine. V Brižinskih spomenikih je zapisana slovenščina še na prehodu iz alpske slovanščine (tj. geolekta praslovanščine) v zgodnjo slovenščino.

Hockett pa je pisni prenosnik iz obravnave izločil tudi iz drugega razloga, saj namreč pisanje ne sledi njegovi tretji značilnosti jezika, ki jo imenuje hitri upad (angl. rapid fall). Ta značilnost opisuje, da mora biti prejemnik sporočila relativno blizu tako časovno kot krajevno ustvarjalcu sporočila ob trenutku stvaritve sporočila, da bo komunikacija uspešna. To drži za slušni in znakovni prenosnik. Da lahko poslušalec sliši govorca, morata biti dokaj blizu drug drugemu in to ob času, ko govorec govori. Če se poslušalec pojavlja na drugem koncu zemlje, brez uporabe tehnologije ne more slišati, kar govorec govori. Časovna omejenost je tudi pomembna; nekdo ne more vedeti, kaj točno bo nekdo rekel čez petdeset let ali je rekel pred petdesetimi leti, ne glede na to, kako blizu je trenutno tej osebi. Zaradi tega tudi ni mogoče vedeti, kako točno so govorili ljudje pred zapisom jezika, vendar se temu lahko z rekonstrukcijami približamo. Podobno je tudi z znakovnim prenosnikom. Dandanes se lahko posname nekoga, ki govori in to lahko nekdo drug posluša nekje daleč stran ali kasneje, vendar to vključuje pretvorbo informacij iz slušnega prenosnika v elektronsko obliko, v kateri je lahko shranjena, dokler ne doseže nekega oddaljenega kraja v prihodnosti, ko se spet pretvori v slušni prenosnik. To torej ne izpodbija tretje Hockettove značilnosti.

Drugače pa je s pisnim prenosnikom, ki je inherentno trajen. Kar nekdo zapiše, se lahko potencialno ohrani za tisoče let in se besedilo po vsem tem času še vedno prebere, če se pozna jezik oz. je besedilo možno dekodirati. Tako lahko tudi besedilo prepotuje tisoče kilometrov in prebere drugje, tudi brez uporabe elektronskih naprav, npr. s pošiljanjem pisma. To omogoča tudi, da se z današnjimi jezikoslovnimi metodami analizira starejša, še ohranjena besedila, zaradi česar se lahko dokaj dobro razišče jezikovne značilnosti že izumrlih jezikov. Zaradi tega pisni prenosnik ne sledi tretji Hockettovi značilnosti, česar se je tudi Hockett zavedal. Slušni in znakovni prenosnik sta nêtrájna prenôsnika, pisni prenosnik pa trájni prenôsnik. To je poglavitna razlika, ki ločuje pisni prenosnik od ostalih dveh.

Koncept orodja in podlage

Za sporazumevanje preko slušnega prenosnika niso potrebni kakšni dodatni pripomočki. Glas se proizvede z glasilkami, sliši se z ušesi, glas pa se prenaša preko zraka, ki pa je potreben za življenje na sploh, torej je vedno prisoten v neki meri okoli govorca. Kdaj seveda ni možno komunicirati brez uporabe dodatnih naprav, npr. telefona ali megafona, vendar za nek tipičen primer komunikacije preko slušnega prenosnika te niso potrebne.

Nasprotno pa je za pisni prenosnik potrebna uporaba drugih predmetov. Brez njihove uporabe bi lahko le pisali s prstom ali krvjo po koži, česar pa se v praksi ne izvaja, saj je nepraktično in neobstojno. Za pisanje se tako običajno uporabljata dva predmeta – neko orodje za pisanje in podlaga. Podlaga je tisti predmet, ki bo sporočilo ohranil in prenašal, orodje pa tisti pripomoček, s katerim se na podlago napiše sporočilo. Orodje je tako potrebno le za pisanje sporočila in za branje ni potrebno, medtem ko je podlaga potrebna tako za pisanje, prenos in branje sporočila. Z drugimi besedami, sporočilo lahko prebere tisti, ki ima podlago s tem sporočilom, in ne tisti, ki ima pisalo, ki je to sporočilo napisalo.

Orodje in podlago lahko predstavlja mnogo predmetov. Dandanes ima vlogo orodja pogosto tipkovnica, vlogo podlage pa računalnik. Tradicionalno se je uporabljalo neko pisalo in papir. Tudi ni obvezno, da sta tako podlaga kot pisalo oba neka zunanja predmeta, kdaj je lahko le eden izmed njiju. Če se s prstom piše v pesek na plaži ali po zaslonu na dotik, prevzame vlogo orodja prst, če pa si nekdo zapiše nekaj na roko ali pa vtetovira napis, prevzame vlogo podlage koža. Pri zapisu se torej izbere določeno orodje in podlago. Možne izbire je veliko, nekaj pogostejših primerov pa je naštetih v nadaljevanju.

Orodje

Orodje omogoča, da se na podlagi pusti vidno obliko, bodisi sled, bodisi odtis, ki jo je mogoče razločiti od ostale podlage. Tako se prazni podlagi doda razgibanost, zmožno prenašati informacije, ki se lahko kasneje preberejo. Razlike v obliki in poziciji teh oblik oz. njihovo pomanjkanje omogoča, da se lahko po dogovojenih pravilih (ortografiji) podlagi doda podatke o izjavi, ki jih potem podlaga ohrani in se jih lahko kasneje prebere.

Označeni prikaz pozitivnega in negativnega prostora.

Del podlage, ki predstavlja večino podlage, se imenuje negatívni, béli ali prázni prôstor. To je običajno tisti prostor, ki ga pisalo ni spremenilo, tj. ni bil pobarvan s pisalom oz. ni del izbočene pike, torej nosi barvo oz. izbočenost podlage. Deli, katere je pisalo spremenilo, torej pobarvani oz. izbočeni deli, se imenujejo pozitívni ali pôlni prôstor. Primer, ko pisalo spremeni negativni prostor, je npr. klesanje okoli znamenj, da so ta izbočena. Presledek v taki obravnavi torej nima nič pozitivnega prostora.

Da lahko pisalo pusti berljiv odtis, se mora izbrati pravilno kombinacijo pisala in podlage, saj npr. s kemičnim svinčnikom ne more pisec pisati po zaslonu računalnika, ampak mora izbrati kako drugo podlago, npr. list papirja. Vsaka kombinacija pisala in podlage torej ne omogoča uspešnega zapisa. Prav tako mora pisalo v vizualnem prenosniku pustiti primarno barvno sled, v taktilnem pa izbočiti podlago za zapis, kar privede do tega, da se pisala precej razlikujejo med obema tipoma.

Predmetov, ki bi delovali kot pisalo, je veliko in so zelo odvisni od situacije. Kljub temu se v večini primerov uborablja zgolj nekaj predmetov, ki so specifično namenjeni pisanju, npr. svinčnik ali tipkovnica, čeprav je košček oglja ravno tako primeren za pisanje na papir, na samotnem otoku pa se lahko na plaži napiše SOS tudi s postavljanjem vej v obliki teh črk.

Za vizualni prenosnik

Kemični svinčniki so primer pisala, ki pusti barvno sled.

Orodja, namenjena pisanju v vizualnem prenosniku (latinici), morajo za pisanje tako spremeniti podlago, da se spremembo lahko vidi. To se lahko naredi tudi z dolbenjem, saj se lahko nato vidi sence, ki omogočajo prepoznavo, vendar to ni nujno potrebno. Orodje lahko zgolj pusti tanek sloj barve na podlagi, kot se zgodi npr. pri pisanju s kemičnim svinčnikom ali flomastrom, dandanes pa lahko ta proces poteka tudi elektronsko in pri pisanju po zaslonu na dotik naprava sama zazna gibanje prsta ali posebnega pisala ter nato izriše sled na zaslonu. Glavni načini puščanja vidne sledi so torej trije:

• Z iz- oz. vbočevanjem podlage, npr. klesanjem v kamen, pisanjem s prstom po mivki, lepljenjem predmetov na podlago v obliki črk ipd.

• S puščanjem barvne sledi, npr. pisanjem s svinčnikom, čopičem, nalivnim preresom, flomastrom, tipkovnico na tipkarskem stroju, tiskanjem ipd.

• Elektronsko prikazovanje s piksli na zaslonu, npr. pisanjem s tipkovnico na elektronsko napravo, po zaslonu na dotik, pisanjem z elektronskim pisalom ali z diktiranjem.

Glede na stanje orodja se lahko napravi še dodatno delitev. Deli se lahko glede na to, ali mora ta predmet biti skupaj s podlago, da se sporočilo lahko prebere ali ne. Kot že omenjeno, podlaga je tista, ki je nujna za prenos sporočila, pisalo pa v veliko primerih ni nujno, da je prisotno ob branju. Ko nekdo piše s kemičnim svinčnikom, se lahko kemik izgubi ali celo uniči in bo zapis še vedno berljiv. Drugače pa je v primerih, kot je npr. oblikovanje besede SOS iz vej. V tem primeru imajo veje vlogo pisala, ampak če se jih umakne ali uporabi za zakuriti ogenj, sporočilo ne bo več berljivo.

Bolj natančno, glavna razlika je v tem, ali se za pisanje znamenja porabi celotno orodje ali ne. V drugem primeru je potrebno porabiti celotno ali več vej za zapis, medtem ko se pri pisanju s svinčnikom porabi le majhen del svinčnika, drugi del pa je za prenos sporočila nepomemben. Svinčnika se vselej ne more uporabljati v nedogled, saj ga bo nekoč zmanjkalo, poleg tega pa se lahko še vedno odstrani del na podlagi z radiranjem, kar tudi povzroči, da je sporočilo neberljivo. Bolj precizna delitev je torej glede na to, koliko znamenj se lahko zapiše z enim kosom pisala. Za oblikovanje besede SOS iz vej je potrebnih več vej za oblikovanje enega znamenja, medtem ko se s svinčnikom lahko napiše na tisoče znamenj, preden ga zmanjka. Zmožnost pisanja na elektronske naprave je v teoriji omejena le na dostop do elektrike, vendar v praksi pride do poškodb in obrabe, ki onemogočata, da bi se lahko nanje napisalo neskončno znamenj.

Za taktilni prenosnik

Tri tablice in dve igli za pisanje brajice.

Brajeva vrstica za prikazovanje brajice.

Orodje v taktilnem prenosniku (brajici) mora tako spremeniti podlago, da se lahko spremembo začuti s tipanjem. Pod to bi sicer lahko spadalo tudi spreminjanje teksture ali temperature podlage, vendar v praksi se v brajici izboči podlago, kar se potem lahko začuti, tj. naredi brajevo piko. Tako kot v vizualnem prenosniku se lahko tudi v tem primeru to stori na različne načine. Najpogosteje se podlago izboči, pri čemer se pisalo ne porablja. Gledano iz druge strani lista je na mestu pike vdolbina, torej le premakne obstoječo podlago in ničesar ne dodaja. Redkeje se podlagi odvzema ali dodaja snov, ki napravi razliko. S klesanjem se lahko odvzame sloj podlagi za tvorbo negativnega prostora, medtem ko postanejo neizklesani deli izbočeni. Podobno se lahko snov doda tam, npr. nalepi kose lesa, oblikovane kot brajeva pika, kjer naj bi bile brajeve pike, tako da postane tisti del izbočen, vendar je to redko. Podlaga v tem primeru ni izkrivljena kot v prvem primeru, ampak ji je nekaj dodano. Načini so torej trije, z množično prevlado prvega:

• Z izbočevanjem podlage, npr. s tablico in iglo, brajičnim tiskalnikom in brajično vrstico.

• Z odvzemanjem podlage za tvorbo negativnega prostora.

• Z dodajanjem podlage za tvorbo pozitivnega prostora.

Podlaga

Podlaga je tista, ki prenaša sporočilo in na katero se piše. Orodje nekako spremeni dele podlage, kar je nato možno kasneje razbrati in tako prepoznati znamenja. Pomembno je, da je neko pisalo zmožno spremeniti podlago v tolikšni meri, da se spremembe lahko prepozna, podlaga pa mora biti sposobna ohraniti te spremembe čim bolj vidne oz. tipne do časa branja.

Za razliko od orodja je obvezno imetje podlage za uspešno branje. Če se podlaga uniči, postane branje nemogoče. Bralec mora biti v neposredni bližini podlage, iz katere ali z gledanjem ali tipanjem prebere zapisano. Od pisanja do branja lahko podlaga ohrani zapis zelo dolgo časa, sama pa medtem lahko prepotuje zelo veliko razdaljo.

Idealna nepopisana podlaga z vidika berljivosti je ravna in za vizualni prenosnik enobarvna. Kakršna koli nagubanost podlage bi se lahko zamenjala z brajevo piko ali oteževala njihovo zaznavanje, v vizualnem prenosniku pa tudi ustvarjala neželene sence in popačene oblike znamenj. Kljub temu se kdaj vseeno piše z vizualnim prenosnikom po neravni podlagi, npr. na zemljevidu, ki prikazuje relief z izbočevanjem podlage, kdaj pa se tudi zaradi varčevanja s prostorom napis natiska na istem mestu, kot se izboči brajeve pike. Podlaga je pogosto tudi barvno okrašena, pri tem pa je potrebno paziti, da je med pozitivnim in negativnim prostorom še vedno dovolj velik kontrast za lahko branje.

Dandanes imata vlogo podlage najpogosteje papir in zaslon, v preteklosti pa so se pogosto uporabljali tudi pergament, papirus, kamen, les, bambus, glinene tablice ali kosti. Med manj pogoste podlage spadajo tudi npr. kovina, plastika in steklo ter tudi pesek na plaži in koža, saj se na vse te podlage lahko z nekim pisalom zapiše sporočilo.

Približek prikaza dveh tipov pomanjkanja dela podlage.

V posebnih primerih se podlaga lahko pojavlja tudi v okrnjeni obliki in je opredmeten le pozitivni, redkeje le negativni prostor. Tak primer je npr. neonski napis. Kot orodje za pisanje se lahko obravnavalo stroje, ki so napis oblikovali, ki torej predstavlja pozitivni prostor. Negativni prostor pa ni opredmeten. Nekdo lahko vzame iz proizvodnje zgolj ta napis in, če ga izobesi pravilno, bo napis še vedno berljiv. V takem primeru negativni prostor predstavlja vse, kar se nahaja v ozadju v trenutku branja, npr. stena, steklo ali nebo, lahko pa je tudi bolj barvito, ali celo premikajoče se. Če bi v teoriji nekdo držal tak napis nad množico ljudi, bi bil še vedno berljiv. Podobna taka primera sta tudi pisanje po zraku z droni ter branje po prozornem zaslonu oz. projekciji na steklo. Druga možnost je, da ni opredmeten pozitivni prostor, kar bi se nanašalo na rezanje črk ven iz podlage, npr. kot pri šablonah za risanje s sprejem. Oba primera sta bolj redka za vizualni prenosnik, za taktilni prenosnik pa tega pojava v praksi ni. Nadomeščanje dela podlage z ozadjem se ne more pravilno pokazati na zaslonu, ker to za zaslon ne velja, vendar je na desni sliki prikazan približek, če si belo ozadje predstavlja kot prozorno, skozi katero se lahko vidi skozi zaslon.

Delitev pisnega prenosnika

Trajnost in uporaba orodja in podlage sta dve definicijski lastnosti pisnega prenosnika. Ob podrobnejšem pogledu pa se lahko ugotovi, da to ni en prenosnik, ki bi imel v vseh primerih enak način branja, pač pa obstajata dva podtipa pisnega prenosnika, primarno glede na to, kako se prenosnik bere. Prvi tip se bere z gledanjem, drugega pa s tipanjem. Večina ljudi je bolj navajenih na prvi tip, medtem ko je drugi primarno namenjen slepim in slabovidnim ter drugim, ki komunicirajo z njimi. Razlike med obema se pojavljajo tudi v izbiri orodja za pisanje, kot je že bilo ločeno pri obravnavi.

Znamenja v prvem tipu se bere tako, da se z gledanjem prepozna, kar je napisano. Znamenja se morajo torej vidno razlikovati od podlage, npr. z uporabo drugačne barve za pisanje, kot je podlaga, ali z drugačno svetlostjo na zaslonu. Poleg tega je za branje potrebna svetloba, ki ni potrebna za drugi tip. Tak tip prenosnika je bolj pogost in se je prvi pojavil; načeloma tega uporabljajo vsi pismeni ljudje, ki niso slepi ali slabovidni. Primeri zapisa v takem tipu pisnega je prenosnika je ta slovnica. V bistvu je vse, kar je napisano v latinici del tega tipa prenosnika. Prav tako pod ta tip prenosnika spadajo zapisi v cirilici, arabici, grški pisavi, ali s pismenkami – sem spadajo več ali manj vse danes pogosteje uporabljene pisave razen brajice. Kot je Hockett poimenoval slušni prenosnik vokalno-avditorni, tj. po načinu tvorbe in razumevanja sporočila, bi se ta imenoval kinétično-vizuálni prenôsnik (iz stgr. κινητικός (kīnētikós) ‚premičen‘ + lat. visualis ‚viden‘), saj se piše s prekimanjem orodja, bere pa z gledanjem. V kontekstu obravnave brajice se ta tip imenuje čŕni tísk.

Besedilo, napisano v drugem tipu prenosnika, se bere namesto z gledanjem s tipanjem. Na vsako znamenje se položi blazinico prsta in občuti obliko znamenja. Za ta tip torej ni pomembna barva površine, temveč njena nagubanost. Za branje torej ni pomembna svetloba (bere se lahko tudi v temi), vendar se pa mora bralec površine dotikati, zaradi česar je največji odmik podlage, da lahko bralec še vedno prebere besedilo, omejeno na dolžino rok, za razliko od prvega tipa, kjer je ta razdalja lahko veliko večja, omejena s tem, kako majhna znamenja lahko oči še razberejo. Ker je potreben dotik podlage, tudi niso vse podlage primerne; napisa »Pazi, vroče!« ni primerno v brajici zapisati na podlago, ki je vroča, ampak je potrebna neka druga podlaga, ki bralca ne bo opekla pri branju. Tega problema v prvem tipu ni. Po Hockettovem načinu poimenovanja, bi se ta tip imenoval kinétično-taktílni prenôsnik (iz stgr. κινητικός (kīnētikós) ‚premičen‘ + lat. tactilis ‚tipen‘), saj je neko premikanje za pisanje, bere se ga pa s tipanjem.

Teh dveh poimenovanj za podtipa prenosnika si ni izmislil Hockett, ampak sta bila tako poimenovana v tem delu. V resnici je med obema tipoma, gledano povsem grafetično, nekaj prekrivnosti, saj se lahko v določenih primerih besedilo tako vidi kot tipa. Če se npr. napiše nekaj s svinčnikom ali čopičem, natisne ali se izpiše na zaslonu, je podlaga še vedno ravna, da oseba ne more začutiti sprememb v nagubanosti. V takem primeru je prenosnik povsem vizualni in se s tipanjem nikakor ne more prebrati besedila. Predvsem v preteklosti pa se je za povzočanje vidne spremembe, ki je omogočila videnje znamenj, oblike vklesalo v kamen ali odtisnilo v glino. Znamenja je možno videti zaradi senc, ki se zaradi tega pojavijo, hkrati pa je vsaj v teoriji možno prebrati pisavo tudi s tipanjem oz. se lahko vsaj začuti, da je tam nekaj zapisano. V primerih kot npr. vklesani latinici slednje sicer ni bil primaren namen klesanja. Taktilni prenosnik se lahko zaradi istega razloga tudi vidi, vendar je v tem tipu primarna vloga izboklin to, da se jih lahko začuti, kar ga ločuje od prejšnjega primera. Tako se lahko pisni prenosnik razdeli tudi na tri tipe:

• Čisti vizualni prenosnik, ki se ga lahko prebere z gledanjem, vendar nima nikakršnih izboklin ali udorov v pisanju.

• Vizualni prenosnik, kjer se obliko znamenj označi z vrezovanjem, klesanjem, dolbenjem ipd. Znamenja se tako lahko tudi občuti, vendar to ni primarni namen.

• Taktilni prenosnik, kjer se obliko znamenj prav tako označi z izboklinami ali vdori, vendar je pri tem načinu bolj pomembno to, da se lahko znamenja občuti, to, da se jih tudi vidi, pa je sekundarnega pomena.

Prikaz v drugem prenosniku

Kdaj je zaželeno, da se zgolj prikaže izgled znamenja v drugem tipu prenosnika. To je zelo uporabno npr. za prikaz, katero brajevo celico izbrati pri pretvarjanju iz črnega tiska; tako se lahko zapiše izgled celice tudi na računalnik brez posebnih brajičnih pripomočkov in se jih lahko prikaže na zaslonu, natisne z običajnim tiskalnikom ali zapiše s svinčnikom. Nekaj primerov je npr. Predloga:Brajica, Predloga:Brajica in Predloga:Brajica. Pri takem zapisu se je pomembno zavedati, da je tak zapis sedaj popolnoma vizualnega tipa in se ga s tipanjem ne more prebrati. Za branje s tipanjem je potrebno znamenja take oblike natisniti s posebnim brajevim tiskalnikom. Reprezentacija vizualnega prenosnika v taktilnem je redko načrtna.

Prikaz brajice v vizualnem prenosniku

Kadar želi nekdo, ki lahko bere vizualni prenosnik, videti obliko brajevih celic, lahko to stori, ne da bi moral kupiti brajev tiskalnik oz. brajevo vrstico. Razlike v nagubanosti površine se tako spremeni v razlike v barvi površine. To omogoča prikaz izgleda brajevih celic na zaslonih in možnost tiskanja na navadnih tiskalnikih, vendar pa jih v taki obliki ni mogoče brati taktilno.

Vse brajeve kombinacije imajo dodeljene svoje znake v Unicodu, ki so vkodirani v bloku Brajevi vzorci. Kombinacije šesttočkovne brajice so vkodirane v razponu U+2800..U+283F z dodatkom za osemtočkovno brajico v razponu U+2840..U+28FF.

Na splošno so se uveljavili trije različni načini prikazovanja brajice v vizualnem prenosniku. Vsem trem je skupno, da izbočene brajeve pike zaznamujejo z barvo pisala (tj. drugo barvo, kot je podlaga), razlikujejo se pa po zaznamovanju nerealiziranih pik (tistih, ki niso izbočene). Ti tipi so naslednji:

Zapis povedi Tilen je pomil tla. v brajici v črnem tisku, prikazana na tri načine.

• nêobrísni prikáz
• obrísni prikáz
• točkôvni prikáz

Neobrisni prikaz najbolj resnično prikaže izgled brajeve celice, saj povsem zlije neizbočene pike s podlago, tako kot je to tudi v taktilnem prenosniku. Poleg tega so oblike enake za šest- in osemtočkovno brajico, medtem ko v drugih dveh primerih pride do razlike, saj v slednjem primeru morata v osemtočkovni brajici biti vedno označeni še sedma in osma pika, medtem ko je v neobrisnem prikazu v obeh primerih le ena oblika. Slabost takega zapisa je, da je kdaj težko razločiti med različnimi vrsticami ali stolpci, npr. med posamezno zapisanimi Predloga:Brajica, Predloga:Brajica in Predloga:Brajica ali Predloga:Brajica in Predloga:Brajica.

Obrisni prikaz, kot je uporabljen v Unicodu, prikazuje neizbočene pike z obrisom, torej kolobar enake velikosti kot realizirana pika, vendar je sredina kroga iste barve kot podlaga (ni pobarvan kot realizirane pike). Točkovni prikaz, ki ga uporablja tudi komisija za slovensko brajico, prikaže nerealizirane pike kot manjše pikice, bistveno manjše od prikaza izbočenih pik, ki pa so polne za razliko od obrisnega prikaza. Z uporabo enega izmed teh prikazov se lažje ugotovi, katere pike so izbočene v celici, in hitreje se lahko določi, ali je brajica šest- ali osemtočkovna, ker je v vsaki celici prikazano celotno število pik. Se pa zaradi prikaza nerealiziranih pik pri majhni velikosti pisave zgodi, da je težko hitro prepoznati, katero znamenje je predstavljeno, in je v takem aspektu veliko bolj primeren neobrisni prikaz.

Po številu segmentov ima neobrisni prikaz enako število segmentov kot zapis v taktilnem prenosniku, točkovni prikaz ima vedno šest (šesttočkovna brajica) oz. osem (osemtočkovna brajica) pozitivnih segmentov in enega negativnega (ozadje). Obrisni prikaz ima prav tako vedno šest oz. osem pozitivnih segmentov, negativnih segmentov pa ima sedem oz. devet minus število prikazanih pik v celici zaradi praznin za prikaz nerealiziranih pik. Ti podatki so matematično prikazani v naslednji preglednici:

Število pozitivnih in negativnih segmentov v posameznih prikazih brajice

Tip prikaza ($n$ je št. izbočenih pik v celici)		Št. poz. segmentov	Št. neg. segmentov (ozadja)
V taktilnem prenosniku		$n$	$1$
Neobrisni prikaz		$n$	$1$
Obrisni prikaz	Šesttočkovna brajica	$6$	$7-n$
	Osemtočkovna brajica	$8$	$9-n$
Točkovni prikaz	Šesttočkovna brajica	$6$	$1$
	Osemtočkovna brajica	$8$	$1$

Prikaz latinice v taktilnem prenosniku

Brajica je glede na vizualni prenosnik zelo omejujoča glede možnega izgleda znamenj in je natančen prikaz oblike znamenj vizualnega prenosnika v brajični vrstici ali na dokumentu, natisnjenim z brajičnim tiskalnikom, nemogoč. Preproste oblike se lahko nekako aproksimira, npr. Predloga:Oklepaji se lahko prikaže kot Predloga:Brajica, vendar je tak zapis nestandarden, prav tako pa bi se lahko hitro zamenjalo tak zapis za pretvorbo v brajico in bi tako bralec mislil, da piše p?l. Tak način prikaza pa definitivno ne more zadovoljiti potreb prikaza vseh znamenj vizualnega prenosnika, saj se že Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji težko tako prikaže, kaj šele znake KJKV.

Za resničen prikaz oblike znamenj vizualnega prenosnika v taktilnem prenosniku se mora na nek drugačen način odtisniti obliko znamenja, po možnosti tako, da je izbočen, da se lahko natančno otipa obliko. Tak zapis je že eden izmed tipov vizualnega prenosnika, vendar je pri takem pisanju možnost otipavanja oblike znamenj načeloma nenačrtna. Ob takem pisanju se je potrebn zavedati, da čeprav se lahko vsaj v teoriji otipa obliko znamenj, je za slepo osebo to tako tuje kot je gledanje brajice za povprečno videčo osebo.

Pretvarjanje med prenosnikoma

En jezik lahko uporablja oba tipa prenosnika. Slovenščina je eden izmed teh jezikov, saj se lahko zapisuje tako z latinico kot s šesttočkovno brajico. Sicer ima vsak izmed tipov svoje značilnosti, vendar sta vsaj v slovenščini tesno povezana do točke, da se lahko pretvorbo skoraj avtomatizira. Brajični pravopis je v slovenščini vezan na zapis v črnem tisku in se večino znamenj lahko ugotovi s preprosto transliteracijo v en ali drug zapis. Kljub temu pa je veliko primerov, ko se ne more enolično določiti avtomatske pretvorbe in je treba poznati tudi jezikovno vlogo zapisa in pravopisna pravila, še posebej pri pretvorbi iz brajice v latinico.

Iz latinice v brajico

V tem poglavju je predstavljen algoritem, po katerem se iz gajice (trenutnega vizualnega črkopisa) pretvarja v brajico (taktilni črkopis). Predstavljene so le standardizirane pretvorbe, kar ne zaobjema vseh znamenj, ki so v tej slovnici predstavljeni. Algoritemsko nepredvidljive in pomensko pogojene spremembe in izjeme, vezane na korak algoritma, so predstavljene na koncu vsakega koraka. V primeru pojavitev znamenj, ki nimajo standardizirane pretvorbe, se poljubno določi pretvorbo, ki se jo opiše na začetku besedila. Enako velja za morebitne dodatne sloge. Tu je podan le hiter pregled, primeri so podani pri razlagi vsakega pojava. Korelacija med posameznimi znamenji je podana tudi pri obravnavi vsakega znamenja.

Korak 1: Če se dva sloga začneta na isti točki besedila, najprej vstavi znamenja za tistega, ki se konča kasneje. Pred prvim znamenjem, zapisanim v krepkem slogu vstavi Predloga:Brajica, pred podčrtanim vstavi Predloga:Brajica, pred ležeče zapisanim vstavi Predloga:Brajica. Pred prvim sledečim znamenjem, ki nima več te značilnosti, in vsemi presledki pred njim vstavi Predloga:Brajica. Začni korak 1 od začetka od tiste točke v besedilu naprej do konca besedila. Na koncu besedila, če je bilo na zadnje vstavljeno Predloga:Brajica, Predloga:Brajica ali Predloga:Brajica, vstavi po zadnjem znamenju Predloga:Brajica.

Standard tako določa označevanje sloga, vendar je v primeru, da se nek slog konča sredi besede, če je npr. krepko zapisana le ena črka ali nekončni del besede, potem, če je sledeče znamenje Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, to privede do dvoumnosti, saj algoritem ustvari zaporedje, ki je povsem enako kot oznaka za začetek krepkega, podčrtanega ali ležečega sloga.

Korak 2: V nadaljevanju tega koraka ne upoštevaj nadpisanih in podpisanih (sklopov) znamenj, ki naj bi bila del ulomka. Pred sklopom (dveh ali več) nadpisanih znamenj (tj. slogovno nadpisanih znamenj ali tistih zapisanih s posebnim znakom iz Unicoda) vstavi Predloga:Brajica, na koncu sklopa pa Predloga:Brajica. Pred sklopom podpisanih znamenj vstavi Predloga:Brajica, na koncu sklopa pa Predloga:Brajica. V primeru enega nadpisanega znamenja se pred njega vstavi Predloga:Brajica, v primeru enega podpisanega znamenja pa se pred njega vstavi Predloga:Brajica. Izjema so kemijske enačbe, kjer se ne vstavlja posebnih znamenj, npr. H₂O se zapiše kot Predloga:Brajica (tj. kot da bi pisalo Predloga:Oklepaji), kar pa ni algoritemsko predvidljivo.

Korak 3: Ulomke, ali so zapisani v matematičnem pogonu, npr. Predloga:Oklepaji, z dodeljenim znakom, npr. Predloga:Oklepaji ali pa sestavljen iz več znakov, npr. Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, se obravnava posebej. Če pred ulomkom ni presledka in je npr. napisan celi del, vstavi presledek. Če števec in imenovalec sama nista ulomka, potem pred števec vstavi Predloga:Brajica, namesto ulomkove črte Predloga:Brajica, po imenovalcu pa Predloga:Brajica. Če je števec ali imenovalec ulomek, potem ulomkom znotraj večjega ulomka vstavi pred števec Predloga:Brajica, namesto ulomkove črte Predloga:Brajica (poševnico), po imenovalcu pa Predloga:Brajica. Večji ulomek se še vedno označuje enako, tako da pride lahko na začetku ali koncu do dveh zaporednih Predloga:Brajica oz. Predloga:Brajica.

Korak 4: Med korenom (Predloga:Oklepaji) in predhodnim znamenjem, ki ni presledek, vstavi presledek. Če je stopnja korena zapisana, jo zapiši desnostično pred koren. Pred sklopom znamenj pod korenom vstavi Predloga:Brajica, na koncu sklopa pa Predloga:Brajica. Če je pod korenom le eno znamenje, pred njim vstavi Predloga:Brajica. Koren se izbriše, tako da je izpisana stopnja stična z Predloga:Brajica.

Korak 5: Vsa znamenja v besedilu se zapiše v osnovnem slogu. Brajeve celice namreč ne morejo biti ležeče, krepke, podčrtane ipd.

Korak 6: Če se pojavita skupaj dve ali več velikih črk, na začetku sklopa vstavi Predloga:Brajica, črke sklopa pa naprej obravnavaj kot male, npr. Predloga:Oklepaji obravnavaj kot Predloga:Oklepaji. Če sklopu prej sledi mala črka kot trdi prelom, presledek, števka ali Predloga:Brajica, pred malo črko vstavi Predloga:Brajica. Izjema temu pravilu je uporaba črk za pisanje rimskih števil, pred katere se vedno vstavi Predloga:Brajica, tudi če je le eno znamenje.

Korak 7: Kadar se označuje vezi v racionalni kemijski formuli, zapiši enojno vez z Predloga:Brajica, dvojno z Predloga:Brajica, trojno pa z Predloga:Brajica. Vrstico ali verz se oštevilči z Predloga:Brajica, katerim levostično sledi število, odstavek se oštevilči z Predloga:Brajica, katerim levostično sledi število, poglavje pa z Predloga:Brajica, katerim levostično sledi število.

Korak 8: Pred prvo števko števila vstavi Predloga:Brajica. Če ima število decimalno vejico (ali piko), to zamenjaj z Predloga:Brajica, morebitna ločila tisočic (najpogosteje pika ali presledek) pa z Predloga:Brajica. Če sklopu prej sledi mala latinična črka kot trdi prelom, presledek (ki ni ločevalec tisočic), ločilo (ki ni decimalna vejica ali ločevalec tisočic) ali Predloga:Brajica, pred malo črko vstavi Predloga:Brajica. Pri zapisu ure se Predloga:Brajica zapiše le na začetku sklopa. Izjema je tudi pisno računanje, kjer ni potrebno pisati znamenja Predloga:Brajica, če so števila zapisana že v prejšnji vrstici in se za njimi ne pojavlja črka. Če je vmes prazna vrstica, se znamenje ponovno zapisuje.

Korak 9: Razen Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji druga znamenja z diakritičnim znamenjem razstavi na osnovno znamenje in diakritično znamenje, in sicer v ravno obratnem zaporedju, kot je zaporedje kod v Unicodu, tj. najprej bolj oddaljena diakritična znamenja, nato bližja diakritična znamenja in nazadnje osnovno znamenje, Predloga:Oklepaji se tako razstavi v Predloga:Oklepaji.

Korak 10: Kadar se Predloga:Unicode (deljaj) pojavlja na koncu vrstice, ga zapiši kot Predloga:Brajica, drugače ga ne zapiši.

Korak 11: Če se pretvarja v brajico prve ravni, ta korak izpusti. Če se pretvarja v brajico druge ravni, zamenjaj:

Brajične menjave, prisotne le na drugi ravni

Predhodno znamenje	Novo znamenje
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica

Korak 12: Tako pretvori posebna znamenja z diaktičnim znamenjem:

Posebna menjava znamenj z razločevalnimi znamenju

Predhodno znamenje	Novo znamenje
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica
Predloga:Unicode + Predloga:Unicode	Predloga:Brajica

Korak 13: Narekovaji, ne glede na to, kako so zapisani v črnem tisku, se pretvorijo enotno. Začetni narekovaj se pretvori v Predloga:Brajica, končni pa v Predloga:Brajica. Če se drugi par pojavlja znotraj narekovajev, se notranji začetni narekovaj pretvori v Predloga:Brajica, notranji končni pa v Predloga:Brajica. To je ponazorjeno v naslednjem primeru. Za zapis narekovaja kot enodelnega znamenja gl. korak 15.

»Znamenje ” izgleda kot dve ,vejici‘ zgoraj.«
⠦⠨⠵⠝⠁⠍⠑⠝⠚⠑ ⠐⠶ ⠊⠵⠛⠇⠑⠙⠁ ⠅⠕⠞ ⠙⠧⠑ ⠂⠧⠑⠚⠊⠉⠊⠄ ⠵⠛⠕⠗⠁⠚⠲⠴

Korak 14: Pri tiskanju v farmacevtske namene izvedi te spremembe, drugače ta korak preskoči:

Korak 15: Znake tako pretvori v brajico:

Poleg tega je še nekaj izjem. Metrična predpona Predloga:Fran se s simbolom zapiše vedno kot mc, tj. Predloga:Brajica, kar je v preglednici upoštevano pri znaku Predloga:Unicode, je pa tu še enkrat izpostavljeno, če se v kakšnem dokumentu namesto tega znamenja uporablja Predloga:Unicode. Minus, ki se po SP 2001 zapisuje z znakom za pomišljaj, se v brajici zapisuje tako kot vezaj, tj. Predloga:Brajica. Čeprav bi se znake Predloga:Unicode, Predloga:Unicode in Predloga:Unicode lahko zapisalo s preznakom Predloga:Brajica in znamenji za male črke, tega standard ni predvidel in ni jasno, ali bi v teh primerih bil predznak pred obema znamenjema, v kateri se mala črka pretvori, ali med njima.

Iz brajice v latinico

Pretvorba iz brajice v latinico je še manj algoritemsko predvidljiva kot pretvorba iz latinice v brajico, saj se veliko podobnih latiničnih znamenj pretvori v eno brajevo kombinacijo. Zaradi tega je pri pretvorbi potrebno tudi poznati pravila slovenskega pravopisa, da se lahko izve, v katero znamenje pretvoriti brajevo celico. Algoritem naj bi bil ravno obraten od prvega, tako da bi se ob uporabi enega za drugem na istem besedilu moralo dobiti nazaj izvirno besedilo.

Korak 1: Upoštevaj kakršne koli morebitne opombe prepisovalca, ki bi dodatno določale pretvorbo brajevih celic.

Korak 2: Po Predloga:Brajica začni pisati v krepkem slogu, po Predloga:Brajica začni pisati v ležečem slogu, po Predloga:Brajica začni podčrtovati.  Po Predloga:Brajica, kateremu ne sledi Predloga:Brajica, Predloga:Brajica ali Predloga:Brajica nehaj pisati v zadnjem dodanem slogu. Po končanem postopku izbriši vsa ta štiri zaporedja iz besedila. Če se na koncu besedila ne piše v navadnem slogu oz. se besedilo ne konča na  Predloga:Brajica, potem začni od začetka in najdi vse primere Predloga:Brajica, Predloga:Brajica in Predloga:Brajica. Te primere je potrebno ročno pregledati in ugotoviti, ali to zaporedje predstavlja konec sloga in črko Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji oz. Predloga:Oklepaji ali pa začetek novega sloga. V prvem primeru se neha pisati v tem slogu pred Predloga:Brajica, Predloga:Brajica ali Predloga:Brajica, ta znamenja pa ohrani, kot so (izbriše se le Predloga:Brajica), v drugem primeru pa začne pisati v novem slogu, izbriše se pa vsa tri znamenja.

Korak 3: Po Predloga:Brajica oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevilčenje verzov oz. vrstic. Po Predloga:Brajica oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevičenje odstavkov. Po Predloga:Brajica oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevilčenje poglavij.

Korak 4: V primeru, da je to zapis v farmacevtske namene, napravi naslednje spremembe:

Zamenjave pri pretvorbi iz brajice, zapisane v farmacevtske namene

Predhodno znamenje	Novo znamenje
Predloga:Brajica	Predloga:Unicode
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Unicode

Pri tem je potrebno preveriti, da ni slučajno kdaj uporabljen Predloga:Brajica za Predloga:Oklepaji, pri čemer se te zamenjave ne naredi.

Korak 5: V primeru pisanja v brajici na drugi ravni, napravi naslednje spremembe:

Zamenjave pri pretvorbi iz brajice, pisani na drugi ravni

Predhodno znamenje	Novo znamenje
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica
Predloga:Brajica	Predloga:Brajica

V teh primerih se ne pretvori Predloga:Brajica, če predstavlja podpisovanje, Predloga:Brajica, če predstavlja koren, in Predloga:Brajica, če predstavlja poševnico ali del ulomka.

Korak 6: V primeru pisanja v farmacevtske namene ali pisanja na drugi ravni zamenjaj Predloga:Brajica z Predloga:Brajica, če predstavlja uklepaj, oz. z Predloga:Brajica, če predstavlja zaklepaj. Načeloma to pomeni, da se prvi Predloga:Brajica pretvori v Predloga:Brajica, drugi v Predloga:Brajica itd., vendar oklepaji znotraj oklepajev ali enodelni oklepaji ta vzorec prekinejo.

Korak 7: Po Predloga:Brajica pred vsako sledečo celico do trdega preloma, presledka, Predloga:Brajica oz. Predloga:Brajica vstavi Predloga:Brajica.  Po Predloga:Brajica pred vsako sledečo celico do trdega preloma, presledka, Predloga:Brajica, Predloga:Brajica, kateremu sledi črka, oz. ločila, ki ni decimalna vejica ali ločevalec tisočic, vstavi Predloga:Brajica. Pri zapisu ure vstavljaj znamenje do presledka ali Predloga:Brajica, kateremu sledi črka, pri pisnem računanju pa tudi v vse naslednje vrstice do Predloga:Brajica oz. prazne vrstice.

Korak 8: Naslednje sklope treh celic pretvori tako:

Korak 9: Naslednje pare celic pretvori tako:

• Par Predloga:Brajica se lahko pretvori v kateri koli narekovaj, odvisno od konteksta.
• Par Predloga:Brajica se pretvori v Predloga:Unicode pred presledkom, drugače pa v Predloga:Unicode.
• Kadar Predloga:Brajica predstavlja kratki pomišljaj (večina primerov), se pretvori v Predloga:Unicode, če predstavlja dolgi pomišljaj pa v Predloga:Unicode.
• Simbol za metrično predpono Predloga:Fran Predloga:Brajica se lahko pretvori ali regularno v Predloga:Oklepaji, česar sicer SP 2001 ne predvideva, pogosteje pa v Predloga:Unicode.
• Rimska števila se lahko zapiše tudi s posebnimi znaki v razponu U+2160..U+216F.

Korak 10: V kemijskih formulah zamenjaj Predloga:Brajica z enojno vezjo, Predloga:Brajica z dvojno vezjo, Predloga:Brajica pa s trojno vezjo.

Korak 11: Pri zapisu ulomka se tisto med Predloga:Brajica in Predloga:Brajica zapiše nad ulomkovo črto, tisto med Predloga:Brajica in Predloga:Brajica pa pod ulomkovo črto. Če je ulomek dvojni, se tisto med drugim Predloga:Brajica in Predloga:Brajica zapiše nad ulomkovo črto notranjega ulomka, tisto med Predloga:Brajica in prvim Predloga:Brajica pa pod ulomkovo črto notranjega ulomka. Presledek med predhodnim številom in ulomkom se v primeru mešanega ulomka izbriše.

Korak 12: Preostale celice pretvori tako:

• Kadar Predloga:Brajica predstavlja vejico, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar pa predstavlja narekovaj, se pretvori v Predloga:Unicode.
• Kadar Predloga:Brajica predstavlja ločilo tisočic, se lahko zapiše tudi z (nedeljivim) presledkom.

• KadarPredloga:Brajica predstavlja opuščaj, se pretvori v Predloga:Unicode ali Predloga:Unicode, kadar predstavlja oznako za kotne minute, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar pa predstavlja narekovaj, se pretvori v Predloga:Unicode. Redkeje se pretvori v Predloga:Unicode (predvsem kot mehčaj v češčini in slovaščini) ali v Predloga:Unicode (pri mednarodni transliteraciji ali transkripciji ь).

• Kadar Predloga:Brajica predstavlja zvezdico, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar predstavlja množenje pa načeloma v Predloga:Unicode, le v primeru vektorskega produkta se pretvori v Predloga:Unicode.

• Kadar Predloga:Brajica predstavlja deljivi vezaj, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar predstavlja nedeljivi vezaj, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar predstavlja deljaj, se pretvori v Predloga:Unicode, kadar predstavlja odštevanje (minus) pa v Predloga:Unicode oziroma po SP 2001 lahko kar v Predloga:Unicode.

• Pri zapisu narekovajev se lahko uporabi tudi katero izmed drugim možnosti, vendar se mora par med seboj ujemati.

Korak 13: Vsa brajeva znamenja razen Predloga:Brajica, Predloga:Brajica in Predloga:Brajica izbriši.

Korak 14: Znamenje Predloga:Brajica pretvori v koren. Pod korenom je naslednje zapisano znamenje, če je to okrogli oklepaj, pa so pod korenom vsa znamenja znotraj oklepajev, oklepaje pa izbriši. Število, stično pred korenom, je stopnja korena, ki jo napiši na koren; če števila ni, je to potem kvadratni koren. Če je pred korenom sedaj presledek, pred katerim je število, presledek izbriši. Znamenje Predloga:Brajica izbriši.

Korak 15: Znamenje po Predloga:Brajica zapiši nadpisano, po Predloga:Brajica pa podpisano. Če je naslednje znamenje okrogli oklepaj, tako zapiši vsa znamenja znotraj oklepajev, te pa izbriši. Znamenji Predloga:Brajica in Predloga:Brajica izbriši.

§ 3     Korak 16: Znamenja Predloga:Unicode, Predloga:Unicode, Predloga:Unicode, Predloga:Unicode, Predloga:Unicode in Predloga:Unicode zapiši v ravno obratnem vrstnem redu za sledečim znamenjem, ki ni eden izmed teh, na izvirnem mestu pa jih izbriši. Zaporedje Predloga:Oklepaji se tako npr. pretvori v Predloga:Oklepaji. Ta znamenja nato pretvori v združljive znake oz. razločevalna znamenja:

Pretvorba v razločevalna znamenja

Predhodno znamenje	Novo znamenje
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
Predloga:Unicode	Predloga:Unicode

Pisava

Do sedaj je bil predstavljen pisni prenosnik in njegove značilnosti. Ampak ni vsaka oblika, ki se jo pusti na podlagi, že del pisave – nečesa, kar bi preučevala grafetika. Na podlago se lahko nariše skico osebe, a se tudi, če je črno-bela kot običajno pisave, ne obravnava kot nekaj, kar bi preučevala grafetika. Čeprav smo uspeli ločiti med pisnim prenosnikom in ostalimi prenosniki v jeziku, pa meja med tem, katere dele pisnega prenosnika preučuje grafetika in kaj splošna semiotika, še ni dorečena. Kaj torej ločuje nek zapis, ki bi ga preučevala grafetika, od risanja, ki ni vezano na jezik in ga grafetika ne obravnava?

Nekateri opredeljujejo, da je pisanje zgolj predstavljanje govorjenega jezika z oblikami na podlagi. Kar enolično predstavlja govorjeni jezik, potem to je pisanje, drugače pa ne. Izjava je problematična, saj pisanje ne predstavlja povsem eksaktno govorjenega jezika, zaradi česar so potrebne fonetične transkripcije. Eno izgovorjavo se lahko zapiše na več načinov, npr. Predloga:Izgovorjava se lahko zapiše kot Predloga:Oklepaji ali kot Predloga:Oklepaji, en zapis pa se lahko izgovori na več načinov, npr. Predloga:Oklepaji se lahko izgovori kot Predloga:Izgovorjava ‚ptica‘ ali kot Predloga:Izgovorjava ‚kosa rod. mn.‘. Poleg tega se zapisani in govorjeni jezik lahko razlikujeta in imata svoje značilnosti (drugače bi bilo brezpomensko predstavljati pisoslovje ločeno od glasoslovja). V prostem govoru, ko se ne bere zapisanega, se redkokdaj uporabi dolgi nedoločnik (npr. Predloga:Fran), v uradnem pisanju pa pisanje kratkega nedoločnika (npr. potovat) ne izgleda primerno. Obstajajo znamenja, kot so nekatera ločila, in lastnosti, npr. pisanje ležeče, ki nimajo neposredne vzporednice v govorjenem jeziku. Kljub temu je še vedno pogosto prepričanje, da je pisava zgolj reprezentacija govorjenega jezika.

V nadaljevanju so predstavljene značilnosti, ki poskušajo natančneje določiti mejo med tem, kaj je pisava in kaj ne, ter groba delitev brez natančnejšega poseganja v to, kako je pisava povezana z jezikom – to je že del grafematike.

Konvencionalnost

Pisoslovci se raje odmaknejo od slabo definirane reprezentacije jezika in iščejo alternativne definicije. Sampson, na primer, pisanje raje opisuje kot konvencionalno komunikacijo z uporabo obstojnih znamenj. Zanj je pomembneje, da je pisanje dogovorjen način predaje informacij, ki se ga mora naučiti. Predaja informacij prek slik ni dogovorjena, saj lahko vsak drugače nariše sliko, ko želi predati neko sporočilo, sporočilo pa se lahko razume tudi brez avtorjeve razlage, kaj prestavlja kateri element na sliki. V nasprotju pa pisanje sledi določenim pravilom, katera morata za uspešno komunikacijo poznati tako pisec_ka kot bralec_ka. To niso zgolj pravopisna pravila – tudi zvrsti, kot sta pogovorni jezik in sleng, imajo pravila, brez poznavanja katerih branje ni mogoče. Povprečen starejši gospod bo zelo težko prebral sporočilo, napisano v internetnem slengu, tudi če niso vključene slengovske besede. Konvencionalni zapis za predajo informacij se imenuje notácija (iz lat. notātiō ‚zaznamba‘). Tudi taka definicija ne določa natančne meje, saj imajo tudi slikarji neke splošno sprejete konvencije, kako npr. narisati pokrajino. Meja med tem, kaj je dovolj konvencionalno in kaj ne, je torej postopna.

Celovitost izražanja

V pisavi lahko s povedmi neka oseba izrazi vse, kar bi lahko povedala preko slušnega ali znakovnega prenosnika. Pisava mora tako omogočati tolikšno mero sporazumevanja kot ostali jezikovni prenosniki. To je pogosta omejitev pri tem, kaj se pojmuje kot práva pisáva. Kljub temu pa se vseeno pojmuje vnašanje not v notno črtovje ali pisanje matematičnih formul kot pisanje, njihovo razumevanje pa branje. Oba primera omogočata komunikacijo le o stvareh na nekem področju, v prvem primeru o tem, kako zaigrati ali zapeti skladbo, v drugem pa neko matematično resnico. Ne obstaja pa nobena nota ali formula, ki bi sporočila, da naj nekdo ne pozabi kupiti mleka, ko se vrača iz službe. Zaradi tega ne ustrezata definiciji prave pisave. Taki konvencionalni načini predaje informacij preko pisnega prenosnika se imenujejo psévdopisáva (iz stgr. ψευδής ( pseudḗs) ‚lažen‘ + pisava) ali (predvsem v primeru arheoloških najdb) prótopisáva (iz stgr. πρωτο- (prōto-) ‚prvi‘ + pisava). To ne pomeni, da je psevdopisava slabša od prave pisave; veliko manj pregledno bi bilo zapisovati vse matematične formule zgolj z besedami – zaradi tega je tudi nastala matematična notacija.

Jezikovna odvisnost

Čeprav pisanje ni enolična reprezentacija govorjenega jezika v pisnem prenosniku, pa se vseeno lahko bolj splošno razdeli pisavo glede na to, ali je za njeno razumevanje potrebno tudi znanje jezika. Poznavanje znamenj in pravil zapisovanja ni dovolj za razumevanje povedi Wie spät ist es? ali Koliko je ura?; potrebno je tudi poznavanje, kaj posamezna zapisana beseda pomeni. Čeprav zna človek prebrati in izgovoriti Predloga:Fran, to še ne pomeni, da pozna tudi pomen zapisane besede. Tudi če je pisava morfemska, kot npr. kitajske pismenke, je še vedno potrebno poznavanje skladnje kitajskega jezika, da se lahko razume pomen celotnega sporočila. Ta tip pisave se imenuje glótográfska pisáva (iz stgr. γλῶττα (glôtta) ‚jezik‘ + -γραφίᾱ (-graphíā) ‚pisanje‘ + -ski) in je tisti tip, na katerega se običajno pomisli ob omembi pisave.

Drugi tip je semásiográfska pisáva (iz stgr. σημᾰσῐ́ᾱ (sēmăsĭ́ā) ‚signal‘ + -γραφίᾱ (-graphíā) ‚pisanje‘ + -ski), pri kateri ni potrebno poznati nekega specifičnega jezika, ampak zgolj pravila pisave in obravnavane teme. Nekdo, ki zna zgolj slovensko, lahko napiše $5+3=8$ in bo to razumel tudi nekdo, ki govori zgolj angleško ali zgolj kitajsko, če pozna, kaj pomenijo simboli. Matematična notacija je torej semasiografska. Če bi slovensko govoreči namesto tega napisal pet plus tri je enako osem, tega angleško in kitajsko govoreči ne bi razumela, ker je zapisano glotografsko. Zaradi tega se semasiografske pisave uporabljajo predvsem, kadar ista znamenja bere več ljudi, ki govorijo različne jezike, npr. prometni znaki, navodila za sestavljanje pohištva, znamenja na zemljevidu ipd. Izpričane semasiografske pisave so le psevdopisave, čeprav nekateri verjamejo, da bi lahko bile tudi prave pisave, drugi pa to možnost zavračajo.

Osnost

Skeletna formula nikotinamid adenin dinukleotid fosfata.

Značilnost, ki le redko ni predpostavljena za pisavo, je, da pisava sledi neki osi, tj. da so znamenja zapisana v vrsticah ali redkeje v stolpcih. Znamenja se v takih primerih zaznava po nekem zaporedju od prvega do zadnjega, in ne celostno, kot npr. elemente na sliki. To se zdi kot lastnost, ki je univerzalna za vse pisave, vendar nekateri navajajo tudi primere bsemasiografske pisave brez osi. Prikaz skeletne formule na desni sliki je definitivno vrsta notacije, saj se vezi in atomi predstavljeni z dogovorjenimi znamenji, ampak ali je to pisava?

Do sedaj je bilo omenjenih že veliko pojmov z besedo pisava, sama beseda pa še ni bila definirana. Odpira se pojavlja vprašanje, ali mora biti pisava osna ali ne. V prvem primeru bi to pomenilo, da je pisava posebna vrsta notacije, ki sledi neki osi, v drugem pa bi pomenilo, da sta notacija in pisava sopomenki.

Vsaj v grafetiki se predpostavi, da je pisava vedno osna. Taka obravnava je tako semiotsko kot jezikoslovno motivirana. Semiotika obravnava kakršna koli znamenja, brez ozira na jezik, zakaj torej imeti podvejo, ki prav tako obravnava vsa znamenja? Grafetika kot podveja semiotike se lahko tako omeji na primere, ko so znamenja razporejena po neki daljici in opazuje posebnosti, ki se pojavijo le v takih primerih. Tudi jezikoslovno je v večini primerov taka obravnava bolj zaželena, saj se glotografske pisave pojavljajo le v osnih primerih. To ni presenetljivo, saj se tudi glasovi v slušnem prenosniku ali kretnje v znakovnem prenosniku prenašajo v nekem zaporedju ena za drugim, in ne dvodimenzionalno, kar sicer podlaga omogoča. Znakovne pisave, npr. Suttonin SignWriting ima kar veliko deviacijo od tipičnih primerov osnih notacij, saj se v znakovnem prenosniku z različnimi deli telesa poda več kretenj hkrati, si pa še vedno časovno sledijo druga za drugo, zaradi česar SignWriting še vedno sledi eni osi, hkrati pa ima lahko na isti točki osi napisanih veliko znamenj, ki predstavljajo hkratne kretnje. Zaradi tega se tudi v tej slovnici obravnava, da je pisáva le osna vrsta notacija.

Ustvarjanje znamenj

Med procesom pisanja se mora nekako ustvariti pisavo, tj. s pomočjo orodja realizirati znamenja na podlago. Ker je veliko različnih možnih pisal, je veliko možnih načinov in tehnik pisanja, ki imajo vsaka svoje značilnosti, se jih pa lahko razdeli v dve večji skupini, ki sta tu imenovani grafonomično pisanje in tipografsko pisanje.

Grafonomično pisanje

Večina načinov pisanja spada pod grafonómično pisánje, kar pomeni, da je način zapisa znamenja povezan z njegovim izgledom. Znamenje se napiše tako, da se s premiki orodja pusti sled na podlagi. S pravilnimi premiki se tako izoblikuje pravo znamenje. Najpogostejši primer takega pisanja je pisanje na roke, tj. z držanjem pisala v roki in izrisovanjem vsakega znamenja posebej, potezo za potezo. V to kategorijo spada tudi klesanje, risanje s prstom in oblikovanje posebnih oblik znamenj npr. za logotip. Tako pisanje je za pisca_ko zahtevnejše, saj je za tako pisanje potrebno poznati obliko znamenja, saj se ga drugače ne more napisati, in ob vsakem zapisu uporabiti čim bolj enake gibe, da prvi Predloga:Oklepaji izgleda čim bolj podobno drugemu Predloga:Oklepaji.

Daleč najpogostejši tip je pisánje na rôke, zato pojmovanje značilnosti večinoma izhaja iz tega podtipa, imajo pa tudi drugi načini običajno neke vzporedne značilnosti. Besedilo, ki je napisano na roke, se imenuje rokopís, čeprav se ta beseda najpogosteje uporablja za poimenovanje srednjeveških rokopisov.

Da pisalo med pisanjem na roke pusti sled na podlagi, se je mora dotikati in, ne da bi se prekinilo kontakt, se mora pisalo vleči po podlagi, da izriše neko obliko. Tako pisanje omogoča tudi, da se kontakt prekine in se lahko pisalo premakne na drug del podlage, ne da bi pri tem pustilo sled. Vse, kar se nariše v enem sklopu, brez vmesnega dviga pisala, se imenuje potéza. Tu se sicer predlaga, da se uporabi poimenovanje grafonómična potéza, po grafonomiki, vedi, ki preučuje pisanje na roko in risanje, saj bo v nadaljevanju predstavljen še en koncept grafetične poteze, ki pa se nanaša na znamenja, ne glede na tip pisanja.

Primer, ko ena poteza (1) zapisuje več znamenj, nadaljnje poteze pa nato dokončajo napisana znamenja.

Z eno grafonomično potezo se lahko zapiše celotno znamenje, npr. Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, lahko le del enega znamenja, npr. Predloga:Oklepaji, za katerega sta potrebni dve potezi, predvsem v kurzivni pisavi in hitropisu pa se lahko z eno potezo zapiše celo več znamenj ali pogosto kar celo besedo. V slednjih primerih se povezuje znamenja skupaj in tvorijo vsa skupaj le en segment. Pojavi pa se lahko, da znamenje znotraj takega sklopa znamenj vseeno zahteva zapis z več kot le eno potezo. V takem primeru se najprej z eno potezo izpiše vse dele znamenj sklopa, ki se jih lahko, in šele nato vrne nazaj in napravi preostale poteze znamenj.

Usmerjenost poteze

Ko se začne ustvarjati neko potezo, se nekje na listu položi pisalo, povleče potezo ter nato dvigne pisalo. Poteza ima neko začetno in končno točko in ima torej neko usmerjenost. Teoretično bi se lahko enako potezo narisalo tako iz ene kot druge strani, vendar se običajno veliko pogosteje nariše iz ene smeri kot iz druge. Čeprav je to večinoma le grafonomične narave, je pomembno v grafetiki in preiskovanju grafetičnih sprememb zaradi zlivanja potez, saj pride do različnih odrazov glede na smer pisanja poteze. V slovenščini se v veliki večini primerov piše potezo od leve proti desni oz. od zgoraj navzdol. Rastoče poševne poteze, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji se načeloma piše od vrha navzdol. Tipična izjema, ki krši obe pravili, je Predloga:Oklepaji, ki se začne pisati od spodaj navzgor, saj se oba dela poteze končata na ravno nasprotnih koncih, kot bi se običajno začelo pisati. Sicer pa se pri usmerjenosti potez pojavlja kar nekaj variacije.

Poleg tega prihaja do izjem tudi, če to omogoča zapis z manj potezami in čim manj prekrivanja potez. Izbira začetka in konca poteze je torej kompromis med tem, kolikokrat je potrebno pisalo dvigniti, in tem, kolikokrat je potrebno s pisalom pisati čez že zapisano. Na primer, v Predloga:Oklepaji je bolj smiselno zapisati navpično in vodoravno potezo kot dve potezi kot pa z eno, saj bi drugače pisec moral dvakrat iti s pisalom čez polovico ene poteze, med tem ko je v Predloga:Oklepaji in celo Predloga:Oklepaji pisanje z eno potezo veliko bolj običajno, saj ni potrebno iti s pisalom čez toliko že napisane poteze. Znamenje Predloga:Oklepaji se tudi običajno zapisuje le z eno potezo, saj izbira začetne točke na sredini znamenja omogoča, da se celotno znamenje zlahka zapiše z eno potezo brez pisanja čez že zapisano.

Prikaz usmerjenosti potez treh znamenj. V Predloga:Oklepaji je usmerjenost pričakovana, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji pa prikazujeta odstopanja zaradi nadaljevanja poteze iz prejšnjega dela

Zaradi tega lahko pride tudi do kršenja običajnih pravil usmerjenosti znamenja, npr. v Predloga:Oklepaji se desni navpični del zapiše od spodaj navzgor, saj je del iste grafonomične poteze kot poševna poteza. Podobno je z rastočo poševno potezo v Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji Kdaj sta znamenji lahko zelo podobni, a imata drugačen način zapisovanja potez, npr. pri Predloga:Oklepaji se običajno obe poševni potezi zapiše od zgoraj navzdol in sta torej dve potezi, medtem ko se Predloga:Oklepaji načeloma zapiše le z eno potezo, ki poteka najprej gor in nato dol; prim. še Predloga:Oklepaji, ki se zapiše z eno potezo ter Predloga:Oklepaji, kjer je zgornja vodoravna poteza ločena od navpične poteze.

Obstaja tudi posebna vrsta potez, ki nima usmerjenosti, píke, ki se lahko obravnavajo kot analogija ničelnemu vektorju. Pri teh potezah pisalo ačeloman e potuje v nikakršno smer. Spusti se na podlago, da pusti odtis, in nato dvigne brez vlečenja po podlagi, razen mogoče v kakšnem kaligrafskem stilu. V resničnosti pisalo v hitrem pisanju vseeno običajno nekoliko podrsa po podlagi, zaradi česar lahko pike dobijo orientacijo in se spremenijo v navadne poteze, kot se je to zgodilo npr. Predloga:Oklepaji > Predloga:Oklepaji. Pri kakšnem pisalu, ki slabo pusti odtis, če se ga po podlagi ne povleče (npr. kreda), se kdaj pike zamenjujejo s kratko navpično črto za lažjo berljivost. V brajici so vse poteze pike.

Zaporedje potez

Kadar se eno znamenje zapiše z več potezami, se te običajno zapiše v nekem zaporedju in iz iste strani. Tako zaporedje se imenuje zaporédje potéz. V slovenščini zaporedje in smer pisanja potez nista tako pomembni in nista prikazani v pravopisu. Večinoma sta prikazani le pri učenju pisanja pri otrokih. To pa vsekakor ni univerzalno za vse jezike oz. vse pisave. Predvsem za simbole KJKV je to veliko bolj striktno. Razlika med Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji je potrebna tudi v zaporedju potez; v prvem primeru se najprej zapiše tri vodoravne poteze in nato navpično, v drugem primeru pa najprej zgornji vodoravni, nato navpično ter šele nato spodnjo vodoravno. V brajici zaporedje pisanja pik znotraj celice načeloma ni pomembno.

Ker v slovenščini ni standardiziranega zaporedja potez, se to lahko precej razlikuje med posameznimi pisci. Točno zaporedje in usmerjenost potez sta predstavljena pri vsakem znamenju posebej, lahko pa se izlušči nekaj splošnih značilnosti, ki veljajo v večini primerov. Načeloma se zapisuje poteze po vrsti od leve proti desni:

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično potezo ter nato zavito potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše rastočo poševno potezo Predloga:Oklepaji, nato drugo poševno in nato vodoravno potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše zgornjo sklenjeno potezo Predloga:Oklepaji, nato poševno potezo Predloga:Oklepaji in nato spodnjo sklenjeno potezo Predloga:Oklepaji.
• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše levo navpično, nato vodoravno in nato desno navpično potezo.
• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše levo in nato desno potezo.

Podobno v drugi razsežnosti. Načeloma se prej zapišejo zgornje poteze in nato spodnje:

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično, nato zgornjo vodoravno in nato spodnjo vodoravno potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično potezo in nato piko.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše piko in nato spodnjo potezo Predloga:Oklepaji.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše zgornjo in nato spodnjo potezo.

• Izjema je lahko npr. Predloga:Oklepaji, kjer se poleg običajnega načina, ki sledi pravilu, najprej zapiše navpično in spodnjo vodoravno potezo Predloga:Oklepaji naenkrat, nato spodnjo izmed preostalih dveh ter nato zgornjo vodoravno potezo.

Pogosto se navpična ali poševna poteza zapiše pred vodoravno. Izjema je le, če se navpična poteza v celoti nahaja pod vodoravno potezo, kjer sta obe zaporedji dokaj pogosti:

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše poševni in nato vodoravno potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo ali najprej vodoravno in nato navpično potezo.

Kompleksnejše in daljše poteze se v določenih primerih zapiše pred enostavnejšimi, vendar obstaja veliko izjem:

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše zavito potezo Predloga:Oklepaji ter nato navpično potezo.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše sklenjeno potezo Predloga:Oklepaji ter nato kratko poševno potezo.

• Primer izjeme je npr. Predloga:Oklepaji, kjer se po prvem pravilu najprej napiše navpično in šele nato zavito potezo.

V primeru dveh sekajočih se poševnih potez se običajno najprej zapiše rastoča Predloga:Oklepaji in nato padajoča Predloga:Oklepaji, npr. v Predloga:Oklepaji, ne pa tudi v Predloga:Oklepaji.

Dele znamenj, ki so razločevalna znamenja ter piki na Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji se zapisujejo po pisanju osnovnega znamenja:

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše navpično potezo in nato piko.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše zavito potezo Predloga:Oklepaji in nato kljukico.

• V Predloga:Oklepaji se najprej zapiše sklenjeno potezo Predloga:Oklepaji, nato levo piko in nato desno piko.

• V Predloga:Oklepajise najprej zapiše sklenjeno potezo Predloga:Oklepaji, nato vodoravno potezo Predloga:Oklepaji in nato zavito potezo Predloga:Oklepaji.

Zlivanje potez

Predvsem v hitrem pisanju se zgodi, da se pisalo začne premikati, preden se ga povsem dvigne, zaradi česar pusti odtis, tudi če pisec_ka tega ne namerava narediti. Poteze lahko na obeh koncih dobijo kljukice, ki so usmerjene proti koncu prejšnje oz. začetku naslednje poteze. Pisalo lahko pusti odtis tudi celotno pot od ene poteze do naslednje. Ta odtis je običajno tanjši, ker se manj pritisne s pisalom, lahko pa postane povsem enak ostalim delom poteze ter tako zlije dve potezi v eni, kar lahko bistveno spremeni izgled znamenja. Če se taka povezava pojavlja med znamenji, to vodi najprej v tvorbo ligatur, nato pa v polkurzivno in v kurzivno pisavo. Zaradi tega so za pisanje npr. Predloga:Oklepaji potrebne tri poteze, za pisanje Predloga:Oklepaji, ki se je iz njega razvil, pa le eno. Najprej se sta se zlili leva poševna in vodoravna poteza v Predloga:Oklepaji, ki se je pisal z dvema potezama, nato pa sta se zlili še ti dve v Predloga:Oklepaji.

Pri zlivanju potez se zmanjša število potez, usmerjenost in zaporedje zapisa delov znamenj pa se prav tako lahko spremeni. Nepopolno ali popolno zlivanje lahko tudi pike spremeni v usmerjene poteze, kot se je kljukica v Predloga:Oklepaji razvila iz prvotne pike v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji (siglum v latinščini) razvil iz Predloga:Oklepaji. Zlivanje je zelo pogosto pri pisanju na papir, pri klesanju pa načeloma manj, saj je lažje vklesati dve ravni potezi kot eno ukrivljeno. Diahrono gledano je to vrsta poenostavitve, podobno kot asimilacija v glasoslovju.

Tipografsko pisanje

V tipográfskem pisánju celotno znamenje orodje na enkrat izriše. Pisec torej ne izriše oblike znamenja potezo za potezo, ampak zgolj izbere stvar, ki nariše pravilno znamenje, npr. pritisne pravilno tipko na tipkovnici. Ta izbira torej ni prav nič povezana z izgledom znamenja in kompleksnost izgleda ni povezana s tem, kako težko se znamenje zapiše. Ker znamenje v celoti naenkrat izriše orodje, je možna večja konsistenčnost v izgledu znamenj, hkrati pa postopno mejo med znamenji s podobnim izgledom zamenja ostra meja. V grafonomičnem pisanju se lahko eno znamenje nariše, da izgleda ravno nekje vmes med Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, medtem ko pri tipografskem pisanju to ni mogoče – na računalnik se lahko zapiše ali Predloga:Unicode ali Predloga:Unicode, ne more pa se zapisati U+0055,8. Lahko se le dodeli novo orodje, npr. novo tipko, ki izriše znamenje, ki je med njima po izgledu, kar pa ga spet loči ostalih dveh po tem, da se uporabi to orodje.

Tipografsko pisanje se je pojavilo kasneje, vendar vseeno dokaj hitro. Tak način zapisa je že na disku iz Fajstosa iz okoli 1750 pr. n. št., kjer naj bi bila znamenja vtisnjena z nekimi pečatom podobnimi predmeti, kot prvo natisnjeno knjigo pa se pojmuje 金剛般若波羅蜜經 (jīngāng bōrě bōluómì jīng) Wang Jiaja, prevod Diamantne sutre iz leta 868. Pri tisku ima vsak svinčeni ulitek izbočeno zrcalno obliko znamenja, ki se nato odtisne na podlago. Vsako znamenje je torej povezano z neko vrsto svinčenega ulitka in je zato tipografsko pisanje. V Evropi je do porasta tiskanja po Gutenbergovem tiskarskem stroju leta 1445. Prva natisnjena knjiga v slovenščini je Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach Primoža Trubarja iz leta 1550.

Dandanes je najpogostejše tipografsko pisanje z uporabo tipkovnice. Tako pisanje se imenuje típkanje. Obstaja tudi poimenovanje tipkopís, ki pa se uporablja le za besedila, napisana na pisalnem stroju, ne pa tudi z uporabo računalniške tipkovnice. Pisanje na tipkovnico in povezava z znamenji je v teh primerih precej kompleksnejša, saj tipka sama ne pusti odtisa na podlagi, ampak se pritisk mehanično ali elektronsko prenese drugam, kar povzroči prikaz znamenja.

S tipografskim tipom pisanja se lahko zapiše le tista znamenja, katera lahko orodje, ki ga pisec ima, napišejo. Če pri tisku nima tiskarna ulitka za neko znamenje ali na pisalnem stroju ni tipke za to znamenje, se to znamenje ne more zapisati po tipografskem tipu in je potrebno neko znamenje zapisati grafonomično, na roke. Taki primeri so v zapisu na elektronskih napravah redki, ker dandanes Unicode podpira zelo veliko znakov, vendar so vseeno temu namenjene kode v območjih za osebno uporabo, katerim lahko uporabnik sam dodeli katero koli znamenje.

Font

Tipografsko pisanje omogoča boljšo konsistenčnost v izgledu znamenj. Na računalniku napisan Predloga:Oklepaji je lahko povsem enak drugemu Predloga:Oklepaji. Kljub temu pa ne preprečuje raznolikosti v izgledu znamenj oziroma grafemov, saj se lahko na računalnik napiše Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji z uporabo istih tipk. To se lahko stori z menjavo fonta. Na računalniku se mora za prikaz na zaslonu pravilno prikazati sličice, ki prikažejo človeku znane oblike. Skupek vseh teh sličic se imenuje fónt (dandanes tudi fônt). To vključuje podebelitev, kurzivnost, obliko znamenj in velikost znamenj. Pri tisku font označuje vse oblike posameznega znaka ene velikosti, ki so mišljene za skupno uporabo, namreč običajno kadar se uporabi nek font za eno znamenje, se uporabi enak font za celotno besedo oz. odstavek, tako da imajo znamenja uniformnen dizajn. Načeloma se ne piše Predloga:Oklepaji, čeprav obstajajo ime, npr. označevanje le enega znamenja krepko za poudarek:

topologija, ne tipologija

Vsaka sprememba izgleda znaka torej predstavlja spremembe fonta. V določenih primerih se izgled spremeni le manjšemu številu znakov, npr. pri prilagajanju izgleda posameznim jezikom ali v določenih stilističnih variantah, ki veljajo le za eno ali majhno število znamenj, npr. spremembo števk v renesančne oblike, tj. Predloga:Oklepaji v Predloga:Oklepaji. Podobno se lahko pogosto uporabnik odloči za uporabo fonta z ligaturami ali brez njih. Vsak izmed znakov ima lahko tudi drugačen izgled glede na okolje znotraj enega fonta, npr. prav pri tvorbi ligatur, kjer le v poziciji desno od Predloga:Oklepaji znamenje Predloga:Oklepaji izgubi piko in tvori ligaturo Predloga:Oklepaji.

Fonti, ki se med seboj razlikujejo le v velikosti, se skupaj imenujejo razlíčica pisáve. Sorodne različice pisave, ki se med seboj razlikujejo le v podebelitvi in kurzivnosti, redkeje še čim drugim, se skupaj imenujejo vŕsta pisáve. Na elektronskih napravah se s tem načeloma pojmuje vse, kar je v eni datoteki. Helvetica je torej vrsta pisave, Helvetica Bold Oblique je različica pisave, Helvetica Bold Oblique 12 tč pa font. Dandanes se v sicer uporablja poimenovanje font tudi kot sopomenka za različico pisave.

Znak in glif

Večina sprememb oblike znamenj ob spremembi fonta spada pod grafetično alografijo, npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji sta si tudi po izgledu zelo podobna, vendar font lahko istemu znaku dodeli tudi drugačno osnovno obliko kot nek drug font, npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, kar ni več grafetična alografija. Vizuale podobnosti tu ni več, saj Predloga:Oklepaji izgleda bolj podoben Predloga:Oklepaji kot Predloga:Oklepaji, in nekdo, ki pisave ne pozna, bo znamenji dojemal kot različni. Poleg tega pa se lahko enako osnovno obliko iz katerega koli razloga dodeli več različnim kodam, npr. Predloga:Unicode, Predloga:Unicode in Predloga:Unicode ter Predloga:Unicode in Predloga:Unicode. Eno znamenje je lahko tudi kombinacija več znakov, npr. Predloga:Oklepaji je kombinacija Predloga:Unicode in Predloga:Unicode, en znak pa lahko predstavlja več znamenj, npr. Predloga:Unicode predstavlja staro ligaturo slovenskih grafemov Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji.

Zaradi tega se ne more trditi, da je vedno vsaka osnovna oblika asociirana le z eno tipko, enim tipom ulitka, eno kodo, in da ta ne predstavlja tudi drugih osnovnih oblik v drugem fontu. Zaradi tega se uveljavlja novo poimenovanje za vsa znamenja, ki so asociirana z isto kodo oz. istim tipom ulitka, znák, različni grafični prikazi tega znamenja pa se imenujejo glífi. Predloga:Unicode in Predloga:Unicode sta tako različna znaka, medtem ko sta Predloga:Unicode in Predloga:Unicode različna glifa istega znaka. Vsi znaki, kateri imajo dodeljeno kodo oz. ulitek in se jih tako lahko napiše, so v nabôru znákov.

Kljub temu je dandanes veliko nekonsistenčnosti glede razlikovanja med znakom in znamenjem in se ti dve poimenovanji uporabljata kot sopomenki, tudi med lingvisti.

Dodajanje znamenj izven nabora znakov

Če pri tipografskem pisanju pisec_ka nima znaka, ki bi predstavljalo znamenje, ki ga želi zapisati, mora najti nek drug način za zapis znamenja. Pri tisku in tipkanju na pisalni stroj se tak problem lahko reši tako, da se znamenje na podlago zapiše z grafonomičnim pisanjem, tj. pisanjem na roke, ki nima tovrstne omejitve. V primeru pisanja na računalnik taka možnost ni mogoča.

Če se na računalnik nečesa ne more zapisati s tipkovnico, še ne pomeni, da ne more biti napisano. Unicode vsebuje okoli 150.000 znakov, zato le redko pride do težave, ko znamenja ne predstavlja noben znak. Za pisanje znamenj, ki se pojavljajo v drugem jeziku, npr. arabska ali grška pisava, se to najlažje naredi s spremembo razporeditve znakov na tipkovnici, tj. zamenjati slovensko tipkovnico za arabsko oz. grško. Če je potrebno vnesti nek poseben znak, se to lahko naredi ali z lepljenjem znaka iz odložišča, ki se ga prekopira na straneh, kot je Unicode Explorer, s pomočjo oken za vnašanje (npr. tabela znakov na Windowsu ali pregledovalnik znakov na MacOS-u) ali z direktnim vnosom kode. V HTML-u se kodo vnese v obliki ሴ, v kateri 1234 predstavlja kodo, npr. ⅋ zapiše Predloga:Unicode. Na Windowsu se lahko isto doseže s pisanjem kode, pritskom tipke Alt in pritiskom tipke X, na MacOS-u pa z uporabo tipkovnice »Unicode (šestnajstiško)«, v kateri se drži tipko Option in vnese kodo.

Če znamenja res ni v Unicodu, se lahko napiše predlog za dodelitev kode, lahko pa se znamenju dodeli svojo kodo na območju za osebno uporabo. Pri slednjem se je pomembno zavedati, da se mora potem tudi ustvariti tako datoteko za prikaz znakov, ki to podpira. Kdor takega fonta nima, ne bo pravilno videl znamenja. Na primer, pisava ZRCola veliki črki v metelčici, ki predstavlja Predloga:Izgovorjava, dodeljuje kodo Predloga:Unicode, ampak kdor nima naložene te pisave, ne vidi pravilne oblike. Izgled znamenja se lahko aproksimira z uporabo znaka, ki predstavlja podobno znamenje, npr. na Wikipedii ga je dolgo časa nadomeščal Predloga:Unicode. Če ni druge možnosti, se lahko med besedilo tudi doda sliko znamenja, npr. .

Povezava z grafemom

Koncept znaka ni isto kot kot koncept znamenja oz. osnovne oblike, prav tako pa tudi ni isto kot grafem. Vsak lahko poljubno določi, kaj znak predstavlja, lahko tudi kaj nepovezanega z jezikom sploh, npr. Predloga:Unicode ali Predloga:Unicode. Pisna znamenja, ki niso grafemi, imajo tudi dodeljen znak, npr. Predloga:Unicode in Predloga:Unicode, v naborih znakov, ki podpirajo zapis več jezikov, pa se lahko pojavljajo znamenja, ki se v nekem jeziku sploh ne pojavljajo in tako niso grafemi v tem jeziku, čeprav so lahko v nekem drugem; v slovenščini se ne pojavljata npr. Predloga:Unicode ali Predloga:Unicode. Vsak znak torej ni nujno grafem, v dobrem naboru znakov pa je vsak grafem jezika opredeljen s svojim znakom, saj bi se drugače z zamenjavo fonta razlika med grafemoma, ki se zapisujeta z istim znakom, lahko izgubila.

Tipkovnica

Tipkôvnica je priprava, ki vsebuje tipke, s katerimi se lahko vnaša znake. Dandanes se večinoma uporablja za pisanje na elektronske naprave, v preteklosti se je uporabljala tudi na pisalnih strojih. Na tipkovnici tipka po mehanizmu oz. elektrnskem signalu na podlago napiše znamenje, ki je tej tipki določeno. Računalniška tipkovnica se sicer uporablja tudi za druge stvari, ki niso povezane s pisoslovjem, ki pa tu ne bodo podrobneje obravnavane.

Tipkovnica po ISO/IEC 9995.

Za pisanje najpomembnejši del tipkovnice je álfanumêrični dél (zeleno in modro obarvani del na sliki), v katerem se nahajajo tipke, ki se jih pritisne za zapisovanje znamenj, števke pa se lahko zapisuje tudi z numêričnim délom (rdeče obarvani del na sliki). Te tipke so indirektno povezane z nečim drugim, kar pusti odtis na podlagi, npr. na elektronski napravi tako, da se pritisk spremeni v digitalni signal. Razporêd típk, tj. kako so na tipkovnici razporejene tipke brez ozira na to, katero znamenje zapišejo, je določena glede na uporabljen standard, npr. ISO, ANSI, JIS, KS in ABNT. Fizične razporeditve se razlikujejo v nekaj različnih oblikah in velikostih tipk, vendar je večina tipk razporejenih enako. Za slovenščino se večinoma uporablja različico ISO, po standardu ISO/IEC 9995-1:2009, iz katerega tudi izhaja slovenski standard SIST 1044:2009. V standardu ISO je vsaka tipka poimenovana z veliko črko, ki predstavlja vrstico, in dvomestnim številom, ki predstavlja stolpec, v katerem se tipka nahaja, kot je prikazano na sliki.

Vsaki izmed tipk na tipkovnici se lahko dodeli neko arbitrarno znamenje, vendar je tudi to deloma standardiziral ISO za latinične pisave. Vsaka različica postavitve se imenuje razporedítev znákov. Načeloma se uporablja enega izmed treh različnih raporeditev znakov za latinične pisave, poimenovanih po črkah, ki jih napišejo tipke v vstici D od stolpca 01 do stolpca 06. Na slovenskih tipkovnicah se najpogosteje pojavlja razporeditev QWERTZ Predloga:Izgovorjava (»nemški tip«), ki ga uporablja tudi standard SIST 1044:2009. Na MacOS-u se pojavlja razporeditev QWERTY Predloga:Izgovorjava (»angleški tip«), medtem ko se razporeditev AZERTY Predloga:Izgovorjava (»francoski tip«) ne pojavlja pogosto na slovenskih tipkovnicah. Tako poimenovanje razporeditev ni povsem enoznačno, saj se tipke na desnem delu alfanumeričnega dela prilagaja posebnim znamenjem vsakega jezika in se zato razlikujejo od jezika do jezika, tudi če imata oba razpored QWERTZ. Nemška in slovenska razporeditev znakov ni enaka. Standardizacija razporeditve znakov torej pogosto poteka za vsak jezik posebej.

Razporeditev znakov za pisanje slovenščine je standardiziran po SIST 1044:2009. V njem je točno določeno, katera tipka predstavlja kateri znak, vendar pa se malo kje ta standard upošteva in sta privzeti tipkovnici tako na Windowsu kot na MacOS-u drugačni od standarda.

Ravni

Da se lahko zapiše več znakov z enim setom tipk, se lahko vsaki tipki določi več znakov, katere predstavlja, med njimi pa se na nek način menjuje. Na tipkovnici se to stori s pomóžnimi típkami. Te se nahajajo v fúnkijskem obmóčju alfanumeričnega dela, medtem ko ostale tipke tvorijo komplementarno álfanumêrično obmóčje. S pritiskom različnih kombinacij pomožnih tipk se doseže različno raven Predloga:Izgovorjava, ki ima različno razporeditev znakov od drugih, kar omogoča večji nabor znakov z enakim številom tipk.

Ravni so štiri in so določene tako:

• 1. raven se doseže brez uporabe pomožnih tipk. Na njej se običajno pojavljajo male črke in števke ter najosnovnejša ločila.
• 2. raven se doseže z uporabo típke Shift Predloga:Izgovorjava (redko típka Dvíg oz. dvigálka), označene kot Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji oz. po SIST 1044:2009 Predloga:Oklepaji. Na njej se običajno pojavljajo velike črke in osnovnjša ločila in simboli.
• 3. raven se doseže z uporabo típke AltGr Predloga:Izgovorjava, zapisano tudi kot Alt Gr ali Alt. gr. (redko típka Alt Graph Predloga:Izgovorjava oz. désna izmenjálka), označene kot Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji oz. po SIST 1044:2009 Predloga:Oklepaji. Na Windowsu ima povsem enako vlogo sočasni pritisk tipk Ctrl in Alt. Na Macu je namesto te tipke típka Option Predloga:Izgovorjava, označena z Predloga:Oklepaji.
• 4. raven se doseže s hkratnim pritiskom tipk Shift in AltGr oz. na Macu kombinacije tipk Shift in Option. Tako tretja kot četrta raven vsebujeta redkeje uporabljene znake, pogosto tudi združljive znake.

Tipke alfanumeričnega območja so predstavljene z znakom prve ravni, le če je to črka, je ta velika. Glede na to, da obstajajo štiri ravni, razpored znakov vsaki tipki dodeli do štiri znake, enega za vsako raven. Na primer, tipka C12 v različnih razporedih predstavlja naslednje znake na različnih ravneh:

Primerjava znakov, dodeljienih tipki C12 po ravneh v različnih razporedih znakov

Raven	Po SIST 1044:2009	Na Windowsu	Na Macu
1.	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
2.	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
3.	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode	Predloga:Unicode
4.			Predloga:Unicode

Na tipki, kadar so označene ravni, je prva raven (razen pri črkah) označena levo spodaj, druga levo zgoraj, tretja desno spodaj in četrta levo zgoraj, tj. zgornja vrstica se doseže s pritiskom tipke Shift, spodnja pa brez in desni stolpec se doseže s pritiskom tipke AltGr oz. Option, levega pa brez.

Típka Caps Lock Predloga:Izgovorjava (redko típka Vélike čŕke ali zaklepálka velikósti), označena z Predloga:Oklepaji oz. po SIST 1044:2009 s ključavnico z vrisanim velikim A, omogoča pisanje velikih črk brez stalnega držanja tipke Shift. Če je vklopljena, tipke, ki predstavljajo v prvi ravni črke, pišejo drugo raven, tj. velike črke, ostale tipke pa še vedno znake v prvi ravni.

Típka Num Lock Predloga:Izgovorjava oz. Number Lock Predloga:Izgovorjava (redko zaklepálka števílčnice), označena z Predloga:Oklepaji oz. po SIST 1044:2009 kot Predloga:Oklepaji ali s ključavnico z vrisano 1. Če je vklopljena, se v numeričnem delu lahko zapisuje števke, drugače imajo tipke določeno drugačno vlogo.

Na MacOS-u se doseže posebno raven ob pritisku tipk Option in Caps Lock, drugačno od četrte, ki ima dodatne znake.

Mrtve tipke

Na tipkovnici obstaja tudi posebna vrsta tipk, ki se imenujejo mŕtve típke. Te tipke se lahko uporabiv kombinaciji z neko drugo tipko, da se dobi znak z razločevalnim znamenjem. Da se dobi Predloga:Oklepaji se najprej pritisne mrtvo tipko za preglas in nato tipko za Predloga:Oklepaji. To je ravno obratno od zaporedja zapisa z združljivim znakom v Unicodu, ki je Predloga:Unicode + Predloga:Unicode. Če se po mrtvi tipki vnese presledek, se dobi širinsko znamenje, npr. Predloga:Unicode.

Koda

Ko se piše nekaj na elektronsko napravo, se mora besedilo shraniti na računalnik. V veliki večini primerov se ne shrani dejanska oblika črke v besedilu vsakič, ko je zapisana, ker bi to zavzelo več prostora na disku in otežilo spreminjanje fontov in različic pisave. Zaradi tega se vsakemu znaku določi število, pod katerim je shranjeno v napravi, in se potem v posebni datoteki vsakemu številu določi glife (izgled), ki se bodo prikazali na zaslonu. Zaradi tega je možno enostavno menjati fonte, saj se shranjena števila ne spremenijo med spreminjanjem fonta, le uporabljena datoteka za prikaz glifov. Ta pojav se imenuje kodíranje, vsako izmed dodeljenih števil pa se imenuje kóda.

Obstajajo različni načini dodeljevanja kod različnim znamenjem. Če se piše v enem, prikazuje pa v drugem, se prikažejo napačni znaki. Določen predpis, kateremu znaku pripada katera koda, se imenuje sistém kodíranja. Najbolj pomembni sistemi so Unicode, ISO/IEC 8859-2, ASCII in YUSCII. Dodelitev kod je podana v kódni tabéli in kode so podane v šestnajstiškem sistemu, kar pomeni, da so števke Predloga:Oklepaji v takem vrstnem redu in šele nato 10, ki predstavlja število 16 v desetiškem (običajnem) sistemu. Zadnja števka kode je v preglednici označena z malim Predloga:Oklepaji, kar pomeni, da se tja postavi števko, ki določa drugo koordinato celice. V naslednjem poenostavljenem primeru je »A« pod kodo 00, »G« pod 07, »U« pod 16 in »!« pod 1E.

Primer kodne tabele

	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	A	B	C	D	E	F
0x	A	B	C	Č	D	E	F	G	H	I	J	K	L	M	N	O
1x	P	Q	R	S	Š	T	U	V	W	X	Y	Z	Ž	.	!	?

ASCII

ASCII Predloga:Izgovorjava je ameriški sistem kodiranja, na katerem temelji veliko kasnejših standardov, vključno z mednarodnimi in Unicodom. Vsaka koda je dolga sedem bitov, kar omogoča $2^7=128$ različnih znakov. To zadošča za velike in male tiskane črke angleške abecede, osnovna ločila, presledek, števke in kontrolne kode, tj. kode, ki niso namenjene predstavljanju znakov, ampak za druge tehnične stvari (v spodnji tabeli označene s črkami, napisanimi poševno). ASCII se je skozi leta rahlo spreminjal; v spodnji tabeli so podani znaki, kot so bili definirani v ISO/IEC 646-US, ko je ASCII leta 1991 postal mednarodni standard. ASCII ima še danes zelo velik vpliv, saj se ti znaki veliko pogosteje kot drugi pojavljajo pri programiranju, oblikovanju spletnih strani itd.

YUSCII

ISO/IEC 646 v resnici vsebuje več sistemov kodiranja za različne jezike. Sistem kod, ki je bil za jugoslovanske jezike, se imenuje ISO/IEC 646-YU ali YUSCII Predloga:Izgovorjava oz. natančneje različica JUS I.B1.002, ki kodira latinico za slovenščino in osrednjo južno slovanščino. Zaradi tega vključuje tudi črke Predloga:Oklepaji namesto nekaterih drugih znakov. Celotna preglednica je podana spodaj. Privzeti slovenski tipkovnici na Windowsu in MacOS-u v prvih dveh nivojih razen tipke E00 vsebujeta zgolj znake iz tega seta.

ISO/IEC 8859

Kmalu se je pojavila potreba po tem, da bi se lahko v istem sistemu zapisalo več znakov, zaradi česar se je število bitov povečalo na osem, torej je sedaj bilo možnih $2^8=256$ kombinacij, torej dvakrat več, kot do sedaj. Prva polovica kod je enaka kot ASCII, druga polovica pa je prilagojena jezikom. Slovenščina je bila uvrščena pod drugi del, ISO/IEC 8859-2, skupaj z drugimi srednjeevropskimi jeziki.

Unicode

Z razvojem tehnologije in predvsem popularizacijo interneta se je pojavila potreba, da se za vse jezike uporablja zgolj en standard, ki bi vključeval znake vseh jezikov. Zaradi je tega nastal stándard Unicode Predloga:Izgovorjava oz. (če se ne obravnava kot lastno ime) standard únikọd, znan tudi pod imenoma UCS (iz angl. universal coded character set ‚univerzalni set kodiranih znakov‘) in ISO/IEC 10646. Dandanes se skoraj vedno uporablja ta standard za zapisovanje na računalniku, da ni več toliko težav z zapisovanjem stvari v več jezikih. Zadnja različica Unicoda je 16.0, ki kodira okoli 154 998 znakov; približno dve tretjini teh znakov so simboli KJKV (kitajske, japonske, korejske in vietnamske pismenke).

Ker je znakov toliko, se najprej delijo na ravni, potem pa še na bloke. Vseh ravni je 17, od tega jih je do sedaj le sedem, ki imajo v sebi dodeljene kode, ostale so še povsem proste za dodajanje novih znakov. Imena ravni so naslednja:

Ravni v Unicodu

Število	Angleško ime	Slovensko ime	Kratica	Razpon kod
Raven 0	Basic Multilingual Plane	Osnovna večjezična raven	BMP	U+0000..U+FFFF
Raven 1	Supplementary Multilingual Plane	Dodatna večjezična raven	SMP	U+10000..U+1FFFF
Raven 2	Supplementary Ideographic Plane	Dodatna ideografska raven	SIP	U+20000..U+2FFFF
Raven 3	Tertiary Ideographic Plane	Terciarna ideografska raven	TIP	U+30000..U+3FFFF
Raven 14	Supplementary Special-purpose Plane	Dodatna raven za posebno uporabo	SSP	U+E0000..U+EFFFF
Raven 15	Private Use Plane	Raven za zasebno uporabo		U+F0000..U+FFFFF
Raven 16	Private Use Plane	Raven za zasebno uporabo		U+100000..U+10FFFF

V posameznem bloku se pojavljajo znaki, ki se uporabljajo v isti pisavi ali imajo podobno vlogo v zapisu, npr. latinični znaki, cirilični znaki, ločila, emojiji in brajevi vzorci. Za potrebe slovenščine razen znanstvenih in drugih semiografskih notacij ter emojijev se večina znakov pojavlja v blokih:

• Kontrole C0 in osnovna latinica (U+0000–U+007F)
• Kontrole C1 in latinica–1, dodatek (U+0080–U+00FF)
• Razširjena latinica–A (U+0100–U+017F)
• Razširjena latinica–B (U+0180–U+024F)
• Razširitve IPA (U+0250–U+02AF)
• Združljivi razločevalni znaki (U+0300–U+036F)
• Razširjena latinica, dodatek (U+1E00–U+1EFF)
• Splošna ločila (U+2000–U+206F)
• Nadpisano in podpisano (U+2070–U+209F)
• Črkam podobni simboli (U+2100–214F)
• Številske oblike (U+2150–218F)
• Brajevi vzorci (U+2800–U+28FF)

Lastnost znaka Unicode

Poleg kode so določene tudi druge značilnosti znakov, ki računalniku olajšajo razumevanje besedila in opravljanje preprostih sprememb, kot sta štetje besed ali menjava velikih in malih črk. Pri izbiri znakov, ki izgledajo podobno ali povsem enako, za zapis nečesa je pomembno, pogosto odločajo razlike v lastnostih znaka, zaradi katerih so sploh različni znaki. Lastnosti se lahko vidi v databazi znakov Unicode.

Lastnosti med drugim določajo naslednje:

• ime
• splošno kategorijo (razloženo v nadaljevanju)
• ali je znamenje deprecirano, tj. ali je njegova uporaba odsvetovana
• smer pisanja in ali se glif prezrcali pri pisanju v drugo smer
• številsko vrednost znaka
• pisavo in blok
• dekompozicijo na združljivi znak in osnovni znak, npr. Predloga:Unicode razstavi na Predloga:Unicode in Predloga:Unicode
• ali je znak združljiv
• starost, tj. kdaj je bil znak dodan v Unicode
• povezano veliko, malo in naslovno črko.

Jezikoslovno povezana je splošna kategorija. Ta poskuša predstaviti tipe znamenj preko znakov. Znake se tako dodeljuje, da znak zastopa neko pogosto znamenje, ki se pogosteje uporablja in se vsaj v nekem kontekstu ne pojmuje kot oblikovna različica znamenja nekega drugega znaka. Znaku se potem v splošni kategoriji določi, kaj je vloga znamenja v jeziku. V primeru, da se v nekem jeziku ena osnovna oblika uporablja v dveh izrazito drugačnih kontekstih ali se v dveh jezikih različno uporablja, se lahko za boljšo predstavitev z znaki dodeli tudi različna znaka, ki sicer vizualno izgledata zelo podobno ali celo enako (sta homoglifa), ampak imata drugačne lastnosti.

Taki pari v slovenščini so npr. vejica Predloga:Unicode in enojni spodnji narekovaj Predloga:Unicode ter velika črka v Predloga:Unicode in rimsko število 5 Predloga:Unicode. Presledki in ločila se pojavljajo v parih deljivi–nedeljivi, npr. deljivi presledek (Predloga:Unicode) in nedeljivi presledek (Predloga:Unicode). Vezajev je veliko: vezaj - minus Predloga:Unicode, deljivi vezaj Predloga:Unicode, nedeljivi vezaj Predloga:Unicode, vezaj kot alineja Predloga:Unicode in deljaj (mehki vezaj) Predloga:Unicode so v veliki večini pisav povsem identični po izgledu, ampak se razlikujejo v lastnostih.

V veliko primerih se namesto vseh teh različic uporablja le ena, tista, ki je najhitreje dostopna na tipkovnici. To pogosto nima večjih posledic, je pa manj optimalno; uporaba vejice namesto narekovaja preprečuje, da bi se pred njo napravil avtomatski prelom vrstice. Uporaba zgolj ene izmed teh različic in uporaba depreciranih znakov nakazujeta na slabšo računalniško pismenost.

Znamenji sta različna znaka tudi, če spadata v različni pisavi, npr. latinična velika črka a Predloga:Unicode, cirilična velika črka a Predloga:Unicode, grška velika črka alfa Predloga:Unicode in čerokijska črka go Predloga:Unicode, ali imata različno malo, veliko oz. naslovno črko, kot npr. že prej omenjena latinična velika črka ed Predloga:Unicode z malo črko Predloga:Oklepaji, latinična velika črka d s črtico Predloga:Unicode z malo črko Predloga:Oklepaji in latinična velika črka afriški d Predloga:Unicode z malo črko Predloga:Oklepaji. Grške črke v IPI so drug znak kot grške črke, npr. latinična mala črka alfa Predloga:Unicode in grška mala črka alfa Predloga:Unicode. Posamezni primeri lahko npr. še latinična mala črka g Predloga:Unicode in latinična mala črka pisani g Predloga:Unicode, ki se uporablja v IPI, znak za množenje Predloga:Unicode in znak za vektorski produkt Predloga:Unicode ter znak za integral Predloga:Unicode in latinična mala črka eš Predloga:Unicode.

Znaka, ki imata v nekem fontu enak ali zelo podoben glif, sta znakôvna homoglífa. Če se pojavljata v istem jeziku ju je torej težko razločevati; števko Predloga:Oklepaji in črko Predloga:Oklepaji se lahko ob hitrem branju zamenja, kot tudi npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. Tipografi se pri takih primerih izogibajo povsem enaki obliki za vse znake in jih predvsem v matematičnih in enoširinskih pisavah poskušajo razlikovati med seboj, nekateri pa so si vseeno na las podobni. Velik problem pri znakovnih homoglifih je kibernetska varnost; https://www.apple.com in https://www.аррӏе.com izgledata pogosto povsem enako, ampak sta različna naslova URL in vodita do različnih spletnih strani, kar se lahko izkoristi za homoglifski napad.

Paragrafetika

Na kvaliteto branja vplivajo tudi drugi, nejezikovni dejavniki, ki omogočajo ali zavirajo proces prenosa podatkov preko pisnega prenosnika. Različni fizični dejavniki vplivajo na to, kako hitro in zlahka se lahko nekaj prebere. Idealne okoliščine omogočajo najlahkotnejše in najhitrejše branje ter zmanjšujejo možnost, da bralec napravi napako.

Za vizualni prenosnik na branje najbolj vplivajo barva pozitivnega in negativnega prostora in kontrast med njima, nagubanost podlage, oddaljenost od podlage, osvetljenost podlage, na zaslonu tudi resolucija – torej to, kar je potrebno, da se nekaj vidi. Za razliko so za uspešno tipanje v taktilnem prenosniku drugačne omejitve, saj je potrebno biti omogočeno, da je podlago možno tipati in prepoznati pike. To sicer v primerjavi z vizualnim prenosnikom zelo omeji, koliko je lahko podlaga oddaljena, poleg tega pa na branje bolj vplivajo še nagubanost, upogljivost in temperatura podlage.

Nagubanost podlage

V vizualnem prenosniku je najlažje prebrati nekaj, če je napisano na ravni podlagi, težje pa če je napisan npr. na zmečkanem listu papirja ali neravnem kamnu, saj se znamenja težje prepozna zaradi dodatnih robov in senc na podlagi, ki se v takem primeru pojavijo. Nagubanost papirja naguba tudi pozitivni prostor, kar lahko percepcijsko spremeni obliko znamenj v manj značilne oblike. Kljub temu se kdaj vseeno nalašč piše na nagubano podlago, na primer na zemljevidu, kjer je relief prikazan z izbočevanjem podlage.

V taktilnem prenosniku je to še toliko bolj pomembno, saj je ravno nagubanost tisto merilo, ki ločuje pozitivni in negativni prostor. Rahla izbočenost podlage na manjšem mestu se lahko zamenja za piko in zmede bralca. Vsekakor pa nagubanost podlage ne sme presegati izbočenosti pik, saj so te potem nezaznavne; bralec bi v primeru brajevega zapisa na rebrasti žamet bolj čutil rebra kot pa brajeve pike, ki so zapisane med dvema rebroma.

Oddaljenost

V vizualnem prenosniku je podlaga lahko bistveno bolj oddaljena kot v taktilnem prenosniku. Razdalja med bralcem in podlago je lahko kakršna koli, dokler lahko bralec podlago še vidi; če je megleno, mora bralec biti bližje podlagi, da lahko razloči znamenja. Bolj kot je podlaga oddaljena, bolj morajo biti tudi znamenja na veliko zapisana, da se jih lahko še vedno prepozna. Brez očal ali leč imajo daljnovidni ljudje težave z branjem na kratki razdalji, kratkovidni ljudje pa z branjem na daljši razdalji.

V taktilnem prenosniku mora biti podlaga na dosegu rok, saj je potreben fizični dotik podlage za branje. Reklamni pano ob avtocesti ne more biti prebran v brajici med vožnjo, saj fizični dotik ni mogoč. Preko taktilnega prenosnika tako ni mogoče zaznati zapisanega na daljavo, kar je ena izmed prednosti vizualnega prenosnika, ampak je potrebno priti do podlage.

Barva in kontrast

Paragrafetično in tudi širše semiotsko je pomembna barva znamenj. Večina in vse pogosteje uporabljene pisave so enobarvne, tj. pozitivni prostor je ene barve, negativni pa druge, obstajajo pa tudi druge, slabo razširjene pisave, ki uporabljajo več barv za razločevanje med znamenji. Emojiji so tudi večbarvni.

Najosnovnejši barvi sta neka temna barva znamenj na svetli podlagi kot npr. pri tisku na bel papir. Barva znamenj je pri tisku in prikazu na zaslonu najpogosteje črna, pri pisanju na roke pa črna, temno modra (kemični svinčnik) ali siva (svinčnik). Barva negativnega prostora je v takem primeru barva papirja, tj. bela ali rahlo rumenkasta. Na zaslonu je to značilno za svetli način. Temni način obrne svetlost in so tako znamenja bela, negativni prostor pa je običajno temno siv.

Od tega odstopajo hiperpovezave, ki so obarvane drugače, da se lažje prepozna, da so klikljive. Načeloma so obarvane modro. Na Wikipediji je hiperpovezava, ki vodi do ustvarjene strani in ji uporabnik še ni sledil, obarvana modro, če ji je že sledil, vijolično, če pa vodi do še neustvarjene strani, je obarvana rdeče oz. če ji je uporabnik že sledil, bledo temno rdeče.

Druge uporabe barv so za poudarek oz. stilistično obarvanje besedila in se jih uporablja ze lepši izgled, večjo vpadljivost, zaradi osebne preference ipd. Do rabe barv se sicer SP 2001 in SP 8.0 ne opredeljujeta. Od ostalih barv je najpogostejša rdeča, ki se uporablja za poudarek pomembnejših informacij, npr. pomembnih podatkov v sicer dolgem mailu, naslove v šolskih zvezkih in korekturne popravke. Uporaba je podobna kot uporaba krepkega sloga pri tipografskem pisanju, zato je taka raba nekoliko pogostejša pri grafonomičnem pisanju, kjer lahko debelejša pisala zmanjšajo berljivost pri majhni velikosti znamenj. Uporaba sive barve je tudi pogosta in sicer za prikaz manj pomembnih podatkov pri tipografskem pisanju. S fluorescenčnim markerjem se na papirju napisane besede lahko prevleče za večjo opaznost. Ti so lahko najrazličnejših barv, tipično pa rumene ali oranžne. Podoben efekt ponujajo tudi računalniški programi za pisanje dokumentov, npr. Microsoft Word.

Pri učenju tujega jezika s slovničnim spolom se pogosto uporablja barve za lažje pomnenje spola besed, najpogosteje modra za moški spol, rdeča za ženski spol, zelena za srednji spol in vijolična za skupni spol (npr. v švedščini), čeprav ni nujno, da so točno te barve.

V čistih vizualnih prenosnikih, npr. pisanju na papir in tipkanju na računalnik, je tako spreminjanje barv pogosto; v primerih, kot je klesanje v kamen pa ni tako pogosto, da bi se spreminjalo barvo – znamenja imajo pač tako barvo kot kamen in se znamenja prepozna zaradi senc, ki jih povzroča neravnost.

Kontrast

Izbira barv pozitivnega in negativnega prostora je poljubna, vendar nekatere kombinacije se bistveno lažje prebere kot druge. Bolj kot se barvi med seboj razlikujeta, večji je kontrast in lažje je brati zapisano. Barvno slepi ljudje tudi težje razločajo med določenimi barvami, ki so drugače različne za preostale. Nekaj pimerov:

Dobra izbira barv – velik kontrast.

Slabo za protanopijo. Slabo za protanopijo.

Slabo za devteranopijo. Slabo za devteranopijo.

Slabo za tritanopijo. Slabo za tritanopijo.

Na splošno slaba izbira – majhen kontrast. Na splošno slaba izbira – majhen kontrast.

Ni nujno, da je negativni ali pozitivni prostor obarvan le z eno barvo – lahko je upodobljen kot kakšen vzorec, slika ali je celo prozoren. Kljub temu večja kompleksnost v prikazovanju obeh prostorov običajno zmanjšuje berljivost zapisanega. Pri prozornih delih okolje, v katerem se bralec nahaja, vpliva na berljivost. Beli napis na fizični prosojnici je na primer zelo težko prebrati, če se prosojnico drži pred belo steno.

Ostali dejavniki za vizualni prenosnik

Od ostalih dejavnikov je najpomembnejša osvetlitev. Če podlaga ni osvetljena ali sama ne oddaja svetlobe, se ne more prebrati zapisanega. V temi se namreč ne vidi razlike med pozitivnim in negativnim prostorom. Osvetlitev je nujna za vizualni prenosnik, za taktilnega pa povsem nepotrebna. Brajico se lahko bere tudi v jami brez vira svetlobe, zaradi česar jo lahko uporabljajo tudi slepi in slabovidni. Osvetlitev lahko priskrbi podlaga (npr. zaslon), pogosteje pa je prisotna v okolici. Za branje zapisanega na odsevnih podlagah, npr. na steklu ali zaslonu, je boljša mehka svetloba, da ni neželenih motečih odsevov, za branje izbočenih in vbočenih znamenj pa je pogosto boljša trda svetloba, ki izostri sence.

Na zaslonu in tisku je pomembna tudi resolucija zaslona oz. gostota točk. Višja kot je gostota oz. resolucija, bolj podobna je oblika znamenju, ki naj bi ga predstavljala, zaradi česar je znamenje lažje prepoznati in zaznati. Nižje resolucije, še posebej če je moč videti posamezne piksle oz. pike, znižujejo hitrost branja in v zelo hudih primerih onemogočata branje besedila.

Ostali dejavniki za taktilni prenosnik

Za taktilni prenosnik je zelo pomembna tudi temperatura podlage. Ta ne sme biti prevroča, saj bi se bralec pri tem opekel, prav tako pa tudi ne premrzla. Napis »Ne dotikaj se te površine!« je tudi nesmiseln v brajici, saj je tipanje površine obvezen del branja – tako kot bi bil v vizualnem prenosniku nesmislno napisati »Ne glej sem!«. Pomembna je tudi upogljivost podlage. Bralec mora na podlago nekoliko pritisniti, da začuti brajeve pike, in branje iz zelo tankega papirja ali blaga ni samo po sebi mogoče. V takem primeru bi moral bralec položiti podlago na mizo, da bi lahko dovolj pritisnil in zaznal pike. Idealna in najpogostejša podlaga je zaradi tega trši papir.

Mikrografetika

Da lahko pisava prenaša jezikovne informacije preko podlage, mora pisec na podlago napisati nekaj, tj. ustvariti pozitivni prostor. Vsaka enota, ki zaseda prostor vzdolž osi (vrstice oz. stolpca), se imenuje písno známenje ali gráf (iz stgr. γρᾰ́φω (grắphō) ‚pisati‘, po analogiji s fon). To je najosnovnejša enota grafetike. Eno znamenje zaseda en segmêntni prôstor, tj. eno pozicijo vzdolž osi. Tudi primeri, kot je Predloga:Oklepaji, predstavljajo eno znamenje, saj se segmenta ne pojavljata eden za drugim vzdolž vrstice ampak vzporedno, kljub temu da se to v korejščini obravnava kot dva grafema. V primeru, da so vsi segmentni prostori enako široki (zavzemajo enak del vzdolž vrstice), je pisava enákokoráčna, drugače je proporcionálna. Enake širine so pri tipografskem pisanju pogosto števke, da se lažje vidi pozicijo števke v številu pri pisanju več števil eno pod drugim. Pisave za programiranje in tisk na tipkarskem stroju so tudi pogosto enakokoračne, prve zaradi preglednosti, druge zaradi lažjega mehanizma pomikanja papirja.

Meje med posameznimi segmntnimi prostori predstavlja negativni prostor (ozadje). Kjer sta dva pozitivna segmenta vzdolž vrstice ločena s tako praznino, se konča en znamenje in začne drugo. Na primer, Predloga:Oklepaji sta dve znamenji, saj se med Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji pojavlja del negativnega prostora in eno znamenje se nahaja za drugim vzdolž vrstice. Nasprotno pa je Predloga:Oklepaji, čeprav se med piko in črtico pojavlja negativni prostor, eno znamenje, saj se segmenta ne pojavljata eden za drugim pač pa vzporedno (v vrstici eden nad drugim). Če se vmes ne pojavlja negativni prostor, npr. med ligaturo ali v kurzivni pisavi, je to eno znamenje. V primeru daljšega pomanjkanja pozitivnega prostora, se tudi prazen prostor opredeli kot svoje znamenje, tj. presledek. Nekaj primerov posameznih znamenj: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji (kot ligatura), Predloga:Oklepaji itd. Nekaj primerov več kot enega znamenja: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. Obravnava Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji ipd. je vprašljiva in spodbuja k natančnejši definiciji. Kaj je eno znamenje in kaj drugo je povsem grafetično določeno z gledanjem oblike zapisanega, brez poseganja v povezavo z glasoslovjem. Drugačna obravnava ligature Predloga:Oklepaji od vizualno precej podobnega Predloga:Oklepaji grafetično tako ni utemeljena, torej obe sestavlja enako število znamenj – eno.

Če se enak postopek uporabi v brajici, se ugotovi, da bi potemtakem vsak stolpec treh oz. štirih brajevih pik predstavljal svoje znamenje. To bi bilo sicer povsem pravilna in upravičena grafetična obravnava, vendar z manjšim posegom v grafematiko se ugotovi, da grafematično ni tako pomemben vsak posamezni stolpec, pač pa po dva skupaj. Zaradi tega se načeloma kot posamezno znamenje obravnavata po dva stolpca skupaj, kar se imenuje brájeva célica. Taka obravnava je nekoliko upravičena tudi grafetično: med tema stolpcema, ki skupaj tvorita brajevo celico, je manjša razdalja, kot med brajevima celicama.

Znamenje je konkretna realizacija neke osnóvne oblíke, ki dopušča določeno mero variacije v izgledu. Vsaka oseba ne napiše znamenja povsem enako kot nekdo drug in tudi pisave imajo rahlo različne oblike, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji. Vsaka taka različica izgleda oblike se imenuje známenjski rázred in vsi spadajo pod eno osnovno obliko, pojav pa grafétična alografíja. Tako združevanje je zgolj po izgledu in ne po funkciji v jeziku. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji sta grafetična alografa, ker izgledata podobno; Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji kljub enaki funkciji v jeziku nista grafetična alografa, saj je precej velika razlika v izgledu obeh znamenj, ampak sta grafematična alografa. Tako združevanje se sicer pojavlja tudi v fonetiki; manjša odstopanja v višini formantov se povsem upravičeno šteje kot en glas v splošni obravnavi alofonov.

V večini primerov je povsem pričakovano združevati take majhne razlike pod eno osnovno obliko, če pa je potrebno, se tak natančnejši zapis zapiše znotraj dvojnih navpičnih oklepajev. To je odvisno tudi od jezika in pisave, npr. v slovenščini bi se na roke napisano znamenje, ki je najbolj podobno Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, pogosto štelo pod isto osnovno obliko kot Predloga:Oklepaji, v nekaterih drugih jezikih, npr. hrvaščini, pa ne. Zaradi tega tako združevanje ni povsem grafetično, čeprav se še posebej v fonetiki pogosto tako združuje alofone v širokih (manj natančnih) alofonskih transkripcijah, npr. v slovenščini Predloga:Izgovorjava in Predloga:Izgovorjava.

Še ena pomembna razlika med osnovno obliko in znamenjem je v tem, da v primeru ponavljanja znamenj, npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji se to šteje kot dve različni znamenji, vendar kot eno osnovno obliko, ki je realizirana dvakrat.

Segment

Osnovno obliko določa izgled, tj. razporeditev pozitivnega in negativnega prostora. Oba prostora se znotraj oblike delita na segmênte, ki so posamezni deli enega prostora, ki so med seboj ločeni z drugim prostorom. En segment predstavlja ena nepretrgana oblika pozitivnega ali negativnega prostora, tj. se lahko pride znotraj njega iz ene točke do katere koli druge, ne da bi se moralo prečkati mejo med pozitivnim in negativnim prostorom. To, kar je zunaj vseh pozitivnih segmentov (ozadje), se prav tako šteje kot en segment. Po taki obravnavi ima Predloga:Oklepaji en pozitivni in en negativni prostor, saj je oblika sestavljena iz enega kosa, ki nima luknje znotraj sebe in tako ne deli ozadja na več delov. Znamenje Predloga:Oklepaji ima dva pozitivna in dva negativna segmenta. Prvi pozitivni segment je Predloga:Oklepaji, drugi pa krožec Predloga:Oklepaji, ki z Predloga:Oklepaji ni povezan oz. se ga ne dotika, torej sta to ločena segmenta. Prvi negativni segment predstavlja vsa okolica okoli Predloga:Oklepaji, drugega pa prazni prostor znotraj Predloga:Oklepaji.

Osnovne oblike se lahko razdeli glede na število segmentov. Znamenje mora imeti vsaj en negativni segment, saj mora biti pozitivni prostor ločen od drugih znamenj, drugače to ne bi bila samostojna oblika. Večina oblik ima vsaj en pozitivni segment, vendar ta ni obvezen. Znamenja, ki nimajo pozitivnih segmentov (jih predstavlja le ozadje), se imenujejo preslédek Predloga:Izgovorjava.

Glede na število pozitivnih segmentov:

• Brez pozitivnih segmentov: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji – presledki
• 1 pozitivni segment: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 2 pozitivna segmenta: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 3 pozitivni segmenti: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 4 pozitivni segmenti: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• …

Glede na število negativnih segmentov:

• 1 negativni segment: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 2 negativna segmenta: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 3 negativni segmenti: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• 4 negativni segmenti: Predloga:Oklepaji itd.
• …

Načeloma ni omejitve, največ koliko segmentov lahko ima znamenje, vendar veliko število segmentov zmanjšuje berljivost, še posebej pri majhnih fontih. V slovenščini se izven matematične notacije uporabljajo znamenja do okoli štirih pozitivnih in treh negativnih segmentov, vendar je tudi to že redko in se ne pojavlja hkrati. Brajica ima vedno le en negativni segment ter do šest (šesttočkovna brajica – ⠿) oz. osem (osemtočkovna brajica – ⣿) pozitivnih segmentov, saj vsaka brajeva pika predstavlja en segment. Število segmentov v reprezentaciji v vizualnem prenosniku je odvisno od načina prikaza.

Toynbee ploščica v New Yorku ima zapolnjene negativne segmente znotraj pozitivnih segmentov, npr. v O, B, D in A.

Določene stilistične pisave lahko izpuščajo negativni segmenti (luknje) znotraj pozitivnih segmentov, tako da je namesto luknje v Predloga:Oklepaji ta zapolnjena. V takem pimeru ima vsako znamenje le en negativni segment. Tak primer je prikazan na sliki. V latinici tako pisanje načeloma ne povzroča dvoumnosti. Primer bi lahko bil npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, pa še tu je razlika vseeno opazna zaradi različnih velikosti razločevalnih znamenj.

Primer, kjer ima vsako znamenje le en negativni segment.

Poteza

Pozitivne segmente je smiselno deliti še dalje na manjše dele, kar je tudi ključno za definiranje glave in kode, najpomembnejšega grafetičnega koncepta. Grafonomično pisanje omogoča lahko razdelitev segmentov dalje na grafonomične poteze. Vsaka poteza je neprekinjena in lahko torej predstavlja le en segment, če se pa več potez stika, pa skupaj tvorijo en segment.

Težava je, da je za neko splošno definicijo poteze, neke grafetične poteze, potrebno razširiti to tudi na tipografsko pisanje, ki nima nekega produkcijskega ekvivalenta grafonomični potezi. Do sedaj ni bilo podane nobene natančnejše definicije, kako posplošiti definicijo na obe vrsti pisanja. Na prvi pogled se zdi zelo lahko določiti, kaj točno je poteza. Načeloma je to del odseka brez ostrih kotov, ki je približno stalno enake širine. V resnici je zelo težko natančno definirati grafetično potezo, npr. koliko potez ima Predloga:Oklepaji? Ali gre ena okrog in okrog ali sta nekako dve, ker oblika preveč zavija? Kje natanko je meja med potezama v Predloga:Oklepaji? Ali je spodnji del v celoti del ravne linije ali je tudi del vijuge? Ali je Predloga:Oklepaji iz dveh potez ali ene?

Pogosto se definira potezo po principu, ki stereotipizira glavo znamenja, tj. jo naredi kar se da dolgo, navpično in ravno. Zaradi tega se spodnji del Predloga:Oklepaji običajno ne prišteva kljukici in je Predloga:Oklepaji sestavljen iz več potez. Nadvse zanimiva je tudi najbolj pogosta delitev Predloga:Oklepaji na poteze, saj se zaradi boljšega ujemanja z grafematičnimi pravili deli na dve potezi in je glava le spodnji del celotnega znamenja. Ravno zaradi tega prilagajanja pravilom je ključno, da se najde zadovoljivo definicijo poteze, saj na tem sloni zelo velik del grafetike in grafematike.

Elementarni deli

Soroden koncept v grafetiki, ki poskuša premostiti to razliko med načinoma pisanja, so elementárni déli. Načeloma se obravnava, da obstajajo trije tipi elementarnih delov: ravna linija, krivulja in pika. Taka razdelitev se sicer zdi smiselna, vendar ni bila nikjer natančno definirana. Predvsem je tu problematična pika. Segmenti, kot je Predloga:Oklepaji, običajno niso povsem okrogli, ampak vseeno malo ovalni ali pravokotni, običajno po višini, redkeje (npr. v krepkem Arialu) pa po širini. Kaj torej preprečuje, da bi se te obravnavalo kot zelo kratke črtice? Še en očiten primer pomanjkljivosti take razlage je predpostavka, da je vsaka osnovna oblika sestavljena iz potez oz. potezam podobnim delov in so v nasprotnih primerih ti trije elmentarni deli povsem neučinkoviti za delitev segmentov. Črko A z zapolnjenim notranjim negativnim segmentom (luknjo), kot je pikazano na Toynbee ploščici, je nemogoče smiselno razdeliti v celoti na elementarne dele, saj se zgornji del trikotne oblike ne more smiselno uvrstiti pod nobeno izmed teh treh kategorij. Prav tako ni znana obravnava serifov; oglati serifi so definitivno podobni samostojnim elementarnim delom.

Kljub pomanjkljivostim je tu podanih nekaj primerov vsakega elementarnega dela:

• Pike: Predloga:Oklepaji, celoten zgornji segment v Predloga:Oklepaji, celoten spodnji segment v Predloga:Oklepaji, zgornji del v Predloga:Oklepaji itd.
• Ravne črte: Predloga:Oklepaji, celoten spodnji segment v Predloga:Oklepaji, oba dela v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, zgornji del v Predloga:Oklepaji itd.
• Krivulje: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, zgornji del v Predloga:Oklepaji, spodnji del v Predloga:Oklepaji itd.

V latinici se pike večinoma pojavljajo kot samostojni segmenti, izjeme so bolj ali manj le vejice in narekovaji v določenih različicah pisave, predvsem serifnih. Deli drugih dveh tipov se pogosto vežejo z deli istega tipa, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji oz. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, kot tudi drugega, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji.

Dodatne lastnosti elementarnih delov

Za nedvoumno določitev osnovne oblike preko lastnosti, ki jih ima, ni dovolj zgolj poznavanje njenih segmentov in delov, ampak tudi, kakšne so značilnosti posameznega dela, in kako se povezujejo med seboj. Znamenja Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji so vsa sestavljena iz enega negativnega in enega pozitivnega segmenta, ki je sestavljen iz dveh ravnih črt, a so kljub temu drugačna.

Ravne črte potekajo v neki določeni smeri, vzporedno z neko navidezno premico. Izbira je povsem neodvisna od smeri osi. Črta je lahko vzporedna z osjo, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, lahko je nanjo pravokotna, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, lahko pa pod nekim drugim kotom, npr. v Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. V drugem primeru je črta pokônčna, v tretjem primeru pa pošévna. Poševna poteza je rastóča, če se viša vzdolž osi, npr. Predloga:Oklepaji, drugače je padajóča, npr. Predloga:Oklepaji. Dodatno se ravne črte razlikujejo tudi po dolžini; razlika med Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji je zgolj v dolžini črte, tako kot med Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji.

Glavna značilnost krivulj je, da zavijajo. Razlikujejo pa se lahko v tem, kam zavijajo, za kolikšen kot, in kako hitro. Krivulja, ki nadaljuje ravno črto ali drugo krivuljo, jo lahko nadaljuje v smeri urinega kazalca ali v obratni smeri urinega kazalca. V prvem primeru nadaljuje črto tako kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, v drugem pa kot v Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. Če ne nadaljuje drugega dela, potem je potrebno določiti začetno smer poteze, npr. v Predloga:Oklepaji poteza najprej potuje navzgor in nato začne zavijati v obratni smeri urinega kazalca oz. najprej potuje navzdol in začne zavijati v smeri urinega kazalca – obe razlagi sta grafetično pravilni.

Kot, ki ga krivulja opiše, je lahko tudi različen. V Predloga:Oklepaji krivulja opiše le pravi kot, tj. se spremeni iz poteze, pravokotne na os, v potezo, vzporedno z osjo. V Predloga:Oklepaji krivulja opiše $180^{\circ }$, saj je najprej pravokotna na os, nato z njo vzporedna in nato spet pravokotna. V Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji krivulja opiše več kot $180^{\circ }$, saj sta tako konec kot začetek poševna. V primerih, kot je Predloga:Oklepaji, opiše krivulja $360^{\circ }$ oz. je konec enako usmerjen kot začetek. V takih primerih se lahko krivulja sklene in uklešči en negativni segment, kot je to v Predloga:Oklepaji. Razlaga, da je v Predloga:Oklepaji en elementarni del, je sicer iz takega vidika smotrna, vendar se običajno obravnava, da ima tako glavo kot kodo, torej bi moral biti vsaj iz dveh elementarnih delov, ki so načeloma nedeljivi.

Ukrivljenost, tj. kako hitro krivulja spreminja smer, se lahko tudi razlikuje. Če je ukrivljenost $0{\text{m}}^{-1}$, potem je to ravna črta. Večja, kot je vrednost, bolj je ukrivljena krivulja. Krivulja v Predloga:Oklepaji ima manjšo ukrivljenosti kot kivulja v Predloga:Oklepaji, saj porabi več prostora, da napravi zavoj za enak kot. Natančnejša obravnava v resnici zahteva, da se ukrivljenost obravnava kot funkcijo v odvisnosti od točke vzdolž krivulje, saj se ukrivljenost spreminja med samo krivuljo. Dokler je taka funkcija zvezna, tj. vzdolž krivulje ne pride do ostrih točk, kjer ukrivljenost ni določljiva, oz. krivulja ne doseže ukrivljenosti $0{\text{m}}^{-1}$, je to ena krivulja, drugače pa preide ali v ravno črto ali v drugo krivuljo.

Pike so preprostejše in se jim lahko določa le velikost, npr. Predloga:Oklepaji je manjša od Predloga:Oklepaji.

Stiki elementarnih delov

Elementarni deli se lahko povežejo na različne načine, da tvorijo skupni segment, kar spreminja obliko znamenja. Pri tem je potrebno določiti, kje se dela stikata in kako se dela stikata. Dela se lahko stikata tako, da se stikata na koncu obeh delov kot npr. v Predloga:Oklepaji, lahko se en konec enega stika sredine drugega dela, npr. v Predloga:Oklepaji, lahko pa se stikata drug drugega na sredini, kot npr. v Predloga:Oklepaji. Glede na način stika je ta lahko oster, pri čemer se dela sekata, lahko pa je postopen, pri čemer se dotikata. V prvem primeru pri stiku oba dela nista vzporedna, tj. v Predloga:Oklepaji je en del vodoraven, en pa navpičen. V drugem primeru sta pri stiku oba dela vzporedna, tj. v Predloga:Oklepaji sta ravna črta in krivulja ob stiku vzporedni, saj sta obe navpični. Dotikanje je možno le, če je vsaj eden izmed delov krivulja, saj bi se ob stiku ravni črti ali prekrivali ali bi bila ena podaljšek druge, kar pa se obavnava le kot eno daljšo ravno črto. Tako je možnih šest različnih vrst stikov, s posebnim stikom s piko:

• Sekanje na koncih, npr. v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. – stik izgleda kot oster kot.
• Sekanje na koncu enega in na sredini drugega, npr. v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, z vodoravno črto v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. – stik izgleda, kot da en del izhaja ali štrli iz drugega.
• Sekanje na sredini, npr. v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. – stik izgleda kot križec.
• Dotikanje na koncih, npr. v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, s krivuljo v Predloga:Oklepaji itd. – stik izgleda kot začetek zavijanja brez ostrih kotov.
• Dotikanje na koncu enega in na sredini drugega, npr. v Predloga:Oklepaji, z levo ravno črto v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. – stik izgleda kot razcep na avtocesti, ko se en del razcepi na več.
• Dotikanje na sredini, npr. v Predloga:Oklepaji v nekaterih pisavah, drugače redek – stik izgleda kot približanje in nato oddaljitev delov drug od drugega.
• Posebne vrste je stik s piko, npr. v Predloga:Oklepaji, ki ne more biti opredeljen niti kot sekanje niti kot dotikanje, saj pika nima neke usmerjenosti, kateri bi lahko drug del bil vzporeden. Načeloma se drugim delom dodajajo le na koncu.

Na isti točki se lahko stika tudi več delov, kot je to zelo očitno v Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, vendar tudi na sredini Predloga:Oklepaji (dve krivulji in ravna črta). Če je eden izmed delov krivulja, se lahko tudi večkrat dotikata kot npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji. V slovenščini sicer ni pomembno, kje točno na sredini poteze pride do stika, npr. v IPI pa se razlikuje med Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, čeprav bi se lahko vse tri stike opredelilo kot sekanje na koncu enega in na sredini drugega.

Definicija poteze

S pomočjo ugotovljenega glede elementarnih delov bi se lahko poskusilo zasnovati definicijo grafetične poteze, ki temelji na definiciji elementarnih delov, upošteva neko splošno prepričanje o tem, kaj je poteza, in se čim bolj ujema z dosedanjo razdelitvijo na glavo in kodo, kjer bi glava bila obravnavana kot ena poteza, koda pa kot vse ostalo v znamenju – tj. kot ena ali več potez oz. segmentov. Grafetična poteza je tako vmesna stopnja med elementarnimi deli in segmenti. Vsako potezo sestavlja več elementarnih delov, več potez skupaj pa sestavlja en segment. Določiti je torej potrebno, kateri stiki povezujejo dele v potezo, kateri pa ne.

Načeloma se v eni potezi ne nahajajo ostre točke. Sekanje v vsakem primeru ustvari ostre točke v obliki segmenta, zaradi česar ti stiki ne povezujejo delov v potezo. Za to je tudi veliko podpore v dosedanji delitvi, Predloga:Oklepaji ima za glavo levo poševno črto, za kodo pa desno, Predloga:Oklepaji ima za glavo navpično črto, poševni pa sta koda, Predloga:Oklepaji ima za glavo poševno črto, za kodo pa ostali dve, Predloga:Oklepaji ima za glavo naraščajočo črto, padajoča črta pa je koda. V vseh teh primerih je stik sekanje.

Glede dotikanja bi se lahko enako posplošilo, da se pri stiku ne pojavljajo ostre točke. Tako je edini tip stika, ki bi dele povezoval v poteze, dotikanje na koncih. Glava v Predloga:Oklepaji se obravnava kot Predloga:Oklepaji, torej skupek ravne črte in krivulje, ki se dotikata na koncih. Podobno je pri Predloga:Oklepaji celoten spodnji segment Predloga:Oklepaji del glave. To podpira tudi delitev v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. Temu pa nasprotuje razdelitev Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, ki se obravnavajo, kot da imajo kodo in niso sestavljeni zgolj iz glave. Taka delitev na glavo in kodo pri slednjih dveh se ne ujema niti z delitvijo na elementarne dele, saj ni razloga, da bi se segmenta delilo na več delov, saj je Predloga:Oklepaji povsem upravičeno le ena ravna črta, tako kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, za Predloga:Oklepaji pa tudi ni razloga, da bi se ga obravnavalo drugače kot eno sklenjeno krivuljo. Od teh treh izjem je le Predloga:Oklepaji v resnici sestavljen iz več delov, pa še tu je edina taka izjema, kar pa tudi ni povsem upravičeno, saj je edina razlika v obravnavi zgolj to, ali ima Predloga:Oklepaji kodo ali ne, in glede na to, da sta po taki obravnavi tudi Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji ostala brez kode, ni smiselno vztrajati pri tem, da jo Predloga:Oklepaji ima. Vse tri se tako povsem upravičeno obravnava kot sestavljene iz zgolj ene poteze, čeprav to napravi nekoliko več izjem v grafotaktiki.

Dotikanje na koncu enega in na sredini drugega dela je upravičeno izključeno iz povezovanja delov v poteze, npr. v Predloga:Oklepaji je obravnavano, da je le leva ravna črta glava, ostalo pa koda, v Predloga:Oklepaji je le ravna črta glava, ostalo pa koda itd. Za dotikanje na sredini in stik s piko v dosedanji obravnavi ni bilo takih primerov, torej se opore ne more iskati v delitvi na glavo in kodo. Glede na to, da dotikanje na sredini ustvari ostre točke, ga je smotrno tako tudi obravnavati, torej tak stik ne povezuje delov v potezo. Pri stiku s piko je spremenljivo, ali povzroča stik ostre točke in zaenkrat ni znanega nekega dobrega razloga, da bi se obravalo, kot da združuje dela v eno potezo, ali obratno.

Grafétična potéza je potemtakem definirana kot vsi elementarni deli, ki so med seboj povezani z dotikanjem na koncih. Glede na to, da so že elementarni deli zaenkrat nepopolno in nenatančno definirani, tudi ta definicija ni popolna. Geometrijsko točno določene meje tudi niso še določene. Taka definicija se dobro prekriva tudi s Primusinimi linijami, le da ona tudi obravnava Predloga:Oklepaji kot dve liniji. Nekaj primerov:

• Predloga:Oklepaji je sestavljen iz dveh potez, ene iz ravne črte in ene iz krivulje.
• Predloga:Oklepaji je sestavljen iz ene poteze iz krivulje.
• Predloga:Oklepaji je sestavljen iz dveh potez, ene iz daljše ravne črte in ene iz krajše ravne črte in krivulje.
• Predloga:Oklepaji je setavljena iz ene poteze iz krivulje.
• Predloga:Oklepaji je sestavljen iz dveh segmentov; zgornji je sestavljen iz ene poteze iz pike, spodnji segment pa iz ene poteze iz ravne črte in krivulje.
• Predloga:Oklepaji je sestavljen iz petih potez, vsaka iz ene ravne črte.

Delitev segmentnega prostora

Kljub vsem do sedaj obravnavanim značilnostim se vseeno pojavljajo primeri, ki bi bili opisani enako, čeprav se dojemajo kot različne osnovne oblike, npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji ter Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. Zaradi tega je potrebno določiti tudi pozicijo po višini. Višína je razsežnost osi, ki je pravokotna na os, tj. Predloga:Oklepaji je višje od Predloga:Oklepaji, ki je višje od Predloga:Oklepaji, medtem ko sta Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji na enaki višini, čeprav se eden pojavlja levo od drugega. V primeru Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji je celoten segment v drugem primeru višje, v primeru Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji je le ravna črta v drugem primeru višje, v primeru Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji pa je razmerje med segmentoma različno, saj je v prvem primeru pika nad črto, v drugem primeru pa pod črto. Segmentni prostor je tako smiselno deliti na manjše dele. V vseh pisavah se tak prostor deli glede na skupne višine znamenj, nekatere kompleksnejše pisave, kot sta hangul in simboli KJKV, pa zahtevajo še dodatno delitev, ki ni odvisna od skupnih višin.

Glede na skupne višine znamenj

Prikaz navideznih črt v latinici.
ascender height = zgornja črta
cap height = črta verzalke
median = srednja črta
baseline = osnovnica
descender height = spodnja črta
x-height = srednji črkovni prostor

Ko se gleda vrstico zapisanega besedila, se lahko opazi, da večina znamenj sedi na neki navidezni črti, pod katero se večina ne spušča, v drugih pisavah redkeje lahko tudi visijo z neke navidezne črte, nad katero se večina ne dviga (npr. v Kijevskem misalu). Ta črta se imenuje osnôvnica, osnôvna čŕta ali črkôvna čŕta. Latinična znamenja, ki se vseeno spuščajo tudi pod to črto, se spuščajo do nižje navidezne črte, ki se imenuje spódnja čŕta, npr. Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji. Prostor med osnovnico in spodnjo črto se imenuje spódnji črkôvni prôstor. Navidezna črta, pod katero se veliko malih črk konča, se imenuje srédnja čŕta. Prostor med osnovnico in srednjo črto se imenuje srédnji črkôvni prôstor. Obstaja tudi zgórnja čŕta, do katere se raztezajo ascenderji, kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji; prostor med srednjo in zgornjo črto se imenuje zgórnji črkôvni prôstor. Obstaja še ena črta, ki se imenuje čŕta verzálke, do katere segajo velike črke. Ta je zelo blizu zgornje črte, vendar običajno nižja zaradi razločevanja med velikim I in malim L v veliko enodebelnih pisavah. To je zelo očitno, kadar sta skupaj, npr. v Predloga:Oklepaji. Nekatere pisave tega ne razločujejo, npr. Arial ali Helvetica, kjer je višina enaka: Predloga:Oklepaji oz. Predloga:Oklepaji. Razlikovanje med zgornjo črto in črto verzalke kot izogib enaki obliki velikega I in malega L je opcijsko, tako kot je opcijsko razlikovanje med tonemi v govorjeni slovenščini. Razlikovanje je sicer lahko tudi drugačne narave, npr. z dodajanjem serifov velikemu I ali kljukice malemu L. Črta verzalke ima torej zelo majhen pomen za razlikovanje alografov, bistveno manjši od ostalih črt.

Znamenja običajno ne segajo nižje od spodnje črte ali višje od zgornje. Izjema so znamenja z razločevalnimi znamenji, npr. v slovenščini pogosti Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, pa tudi Predloga:Oklepaji imajo razločevalna znamenja, ki segajo nad zgornjo črto; za seganje pod spodnjo črto je primer iz IPE Predloga:Oklepaji. Višina segmentnega prostora je običajno obravnavana kot razdalja med spodnjo in zgornjo črto, vendar se zaradi takih primerov mora kdaj razširiti navzgor ali navzdol. Glede na to, da se lahko doda poljubno veliko razločevalnih znamenj je lahko tudi segmentni prostor različno velik; ob uporabi Predloga:Oklepaji ali česa podobnega se višina osi zelo razširi.

Znamenja pogosto segajo le v tiste črkovne prostore, kamor sega tudi glava znamenja, vendar je to pravilo zelo velikokrat kršeno. Skoraj vedno ne drži, če ima znamenje več segmentov, saj se ti pogosto nahajajo v drugih prostorih kot glava, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji se glava nahaja le v srednjem črkovnem prostoru, zgornja segmenta pa v zgornjem črkovnem pasu, v Predloga:Oklepaji pa je spodnji segment v spodnjem črkovnem prostoru, čeprav je glava le v srednjem. Lahko se zgodi, da tudi ena poteza znotraj istega segmenta kot glava sega v drug pas, v zgornjega npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, pogosteje pa v spodnjega, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji.

Kompleksnejša sestava

Primeri delitve segmentnega prostora v hangulu.

V pisavah, kot sta hangul in ideogrami KJKV, ni tako pomembno, do katere višine segajo znamenja, temveč kakšna je notranja razporeditev. V znamenju Predloga:Oklepaji je vidno, da je en skupek segmentov levo zgoraj, en segment desno zgoraj in en segment spodaj. Podobno je s simboli KJKV, npr. Predloga:Oklepaji je setavljen iz dveh delov, zgornjega radikala 日 in spodnjega fonetičnega dela 光.

Delitev brajeve celice

Brajeva celica ima v sebi največ šest (šesttočkovna brajica) ali osem (osemtočkovna brajica) pik. Te se lahko pojavljajo le na posebej določenih mestih. Glede na pozicijo vzdolž osi se lahko pojavljajo v levem ali desnem stolpcu, tj. Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, glede na višino pa v treh (šesttočkova brajica) oz. štirih (osemtočkovna brajica) vrsticah, tj. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, od teh se zadnja pojavlja le v osemtočkovni brajici. Taka omejitev omogoča v šesttočkovni brajici točno šest različnih mest, kjer se lahko pika nahaja, v osemtočkovni pa točno osem. Realizacija oz. pomanjkanje le-te je na vsakem mestu kontrastivna in lahko spremeni alograf oz. grafem.

Delitev na glavo in kodo

Pri opazovanju znamenj, kot so Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji se lahko vidi, da se vsaj v latinici čez celotno višino ali večino višine znamenja razteza ena poteza, ki se tudi razteza po celotni višini srednjega črkovnega prostora. V Predloga:Oklepaji je to ista poteza kot v Predloga:Oklepaji, v Predloga:Oklepaji ista poteza kot v Predloga:Oklepaji, v Predloga:Oklepaji pa ista poteza kot v Predloga:Oklepaji. Ta poteza znamenja se imenuje gláva ali hásta (iz lat. hasta ‚kol, palica‘), ostale poteze v znamenju pa skupaj tvorijo kódo (iz vulg. lat. coda ‚rep‘). Ta delitev se uporablja načeloma le pri osnovnih alografih črk (malih črkah), saj je tam pomemben koncept višine in razvrstitev po višinski lestvici, kar predstavlja podoben koncept kot sonornost v glasoslovju.

Glava

Načeloma ima vsaka mala črka glavo, tj. potezo v znamenju, ki se po najkrajši poti razteza čez celoten srednji črkovni prostor in se lahko razteza tudi v druge prostore, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji. Edina pogostejša izjema v slovenščini je Predloga:Oklepaji, kjer se nobena poteza ne razteza čez celoten srednji črkovni prostor, zaradi česar se v višinski lestvici uporablja drugi alograf, tj. Predloga:Oklepaji. Druge redkejše male črke, ki se redko uporabljajo v slovenščini in še to le zaradi tega, ker se pri prevzemanju lastnih imen zapis ohranja, so med drugim ež Predloga:Oklepaji v abecedi Mednarodne romske unije, joh Predloga:Oklepaji iz škotščine, Predloga:Oklepaji (Predloga:Unicode in ne klicaj) in Predloga:Oklepaji, ki se pojavljata pri besedah, prevzetih iz kojsanskih jezikov, okina (Predloga:Oklepaji) v havajščini, saltiljo (Predloga:Oklepaji) v nekaterih mehiških jezikih ter v nekaterih transkripcijah, predvsem ajin in alef iz različih pisav in jezikov ter mehki in trdi znak iz jezikov, pisanih v cirilici.

Najkrajša razdalja v tem primeru pomeni, da poteza ne vijuga in je čim bolj pravokotna na osnovnico. Če je možno, je glava pokončna in ni zavita, kot npr. v Predloga:Oklepaji je glava ravna leva poteza, ne zavita desna. Temu sledi zavita poteza, ki je glava le v primeru, da ni možno najti pokončne glave, ki ni zavita, npr. v Predloga:Oklepaji. V primeru, da znamenje ne more imeti pokončne glave, je glava poševna poteza, npr. v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji. V primeru, da sta dve potezi enako, a obratno poševni, npr. leva in desna v Predloga:Oklepaji, se običajno določi padajoča. To je bolj zaželeno, ker v ležečem slogu postaneta potezi različni in je leva običajno pod manjšim kotom glede na pravokotnico osnovnice kot desna, npr. v Predloga:Oklepaji.

Dolga glava

Dôlga gláva se razteza čez več kot en črkovni pas. Najdaljša glava lahko zaseda vse tri črkovne prostore, vendar je to redko. Taka primera sta npr. eš Predloga:Oklepaji in v grščini in IPI beta Predloga:Oklepaji. Tudi kadar zaseda dva črkovna prostora je v latinici poševna le v Predloga:Oklepaji in redkem latiničnem Predloga:Oklepaji. Veliko pogosteje je pokončna in zaseda dva črkovna pasova:

• Srednji in zgornji črkovni pas: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Srednji in spodnji črkovni pas: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.

Glede na zavitost glave se znamenja z dolgo kodo delijo tako:

• Ravna: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Zavita zgoraj: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Zavita spodaj: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.

Problematična je klasifikacija Predloga:Oklepaji. Do sedaj se je obravnaval kot sestavljen tako iz glave kot iz kode, kar je povzročilo, da je glava kratka kot v Predloga:Oklepaji. Čeprav je to grafematično bolj smiselno, nima veliko grafetične podlage. Tako razdelitev se zagovarja predvsem zaradi tega, ker mora vsako znamenje imeti tudi kodo in ker taka oblika glave obstaja tudi v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, vendar grafetično ni razloga, da bi se eno ravno črto delilo na dva dela; potemtakem bi se tudi Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji obravnavalo, kot da imata kratko glavo in kodo, v slovenščini tudi druge z dolgo glavo, saj se lahko koda pojavlja v več kot le enem črkovnem prostoru, npr. v Predloga:Oklepaji. Prav tako je pod tako obravnavo le Predloga:Oklepaji tak, ki ima pokončno ravno črto za kodo. Grafetično je torej bolj smiselno obravnavati znamenje kot da je brez kode in z dolgo glavo.

Kratka glava

Krátka gláva je omejena le na srednji črkovni pas. V teh primerih je v več znamenjih tudi poševna, tj. nimajo pokončne poteze, ki bi se raztezala čez celoten srednji črkovni prostor. Črke s poševno glavo, ki so pogostejše v slovenščini, so Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in nekoliko redkejši Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, od teh je le v Predloga:Oklepaji glava zavita, v drugih pa ne.

Ostale črke imajo pokončno kratko glavo, ki je ali zavita ali ne:

• Kratka pokončna ravna glava: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji
• Kratka pokončna zavita glava: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji

Tu sta problematična Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, saj se Predloga:Oklepaji obravnava, kot da nima glave kljub potezi, ki zadošča njeni definiciji. To se na primeru angleščine zagovarja s povezanostjo grafemov Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, njuno omejenostjo, v katerih pozicijah si sploh lahko kontrastrata, in tem, da se oba nanašata na fonem Predloga:Izgovorjava. Grafetično ni na znamenju ničesar, kar bi nakazovalo na to izjemo in tudi v slovenščini sta oba grafema manj povezana in se ne nanašata ta isti fonem. Zaradi tega je to znamenje grafetično bolj primerno obravnavati, kot da ima kratko zavito glavo. Obravnava Predloga:Oklepaji kot znamenja z dolgo glavo je z vidika grafetike tako nesmiselno kot fonetična obravnava fonema Predloga:Izgovorjava ob nezapisanem polglasniku kot samoglasnika.

Koda

Ostale poteze poleg glave sestavljajo kodo znamenja. Ta je običajno sestavljena iz ene dodatne poteze, kdaj pa je znamenje sestavljeno tudi iz več kot dveh potez, zaradi česar ima koda potem dve (Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji), tri (Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji), štiri (Predloga:Oklepaji), redko tudi več potez (npr. Predloga:Oklepaji v pinjinu). Do sedaj je bilo predpostavljeno, da ni nobena črka brez kode. Najočitnejši protiprimer je že brezpični i Predloga:Oklepaji, ki se ga ne more razdeliti na dva dela, edina poteza pa je logično tako kot v Predloga:Oklepaji glava. Pri taki definiciji poteze in posledično glave, kot je prikazana tu, so taki primeri tudi Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, dolgi s v bohoričici Predloga:Oklepaji, ostri s Predloga:Oklepaji, o Predloga:Oklepaji (npr. pri prevzemanju iz evejščine ali dagbanijščine), latinična jota Predloga:Oklepaji (npr. pri prevzemanju iz mosijščine), zobni tlesk Predloga:Oklepaji (pri prevzemanju iz kojsanskih jezikov), kapitelčni i Predloga:Oklepaji (npr. pri prevzemanju iz bondoukoujske kulangščine), če se serifi ne obravnavajo kot svoje poteze, in prezrcaljeni r s trnkom Predloga:Oklepaji, ki se pojavlja v transkripciji mijaščine.

Koda je lahko v celoti levo ali desno od glave, lahko pa glavo seka oz. se nahaja nad ali pod njo:

• Levo: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Desno: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Skozi: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Nad: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Pod: Predloga:Oklepaji itd.
• Ostalo: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji

Pri Predloga:Oklepaji se zgornja poteza nahaja levo, spodnja pa desno od glave. Pri Predloga:Oklepaji se poleg tega nahajata še dve potezi nad glavo.

V vsakem znamenju se koda tudi načeloma pojavlja le v enem črkovnem pasu, npr. v Predloga:Oklepaji se koda pojavlja le v srednjem črkovnem pasu, v Predloga:Oklepaji pa v zgornjem črkovnem pasu. V slovenščini obstajajo izjeme, npr. v Predloga:Oklepaji, v katerem sta dve potezi kode v srednjem črkovnem pasu, dve v kljukici pa v zgornjem črkovnem pasu. Obstaja še veliko drugih izjem, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd. Veliko takih primerov je z razločevalnimi znamenji, ki se tudi upoštevajo, saj spadajo pod isto osnovno obliko kot ostali del znamenja, npr. Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.

Glavo sestavlja le ena poteza in je zato omejena na en segment. Koda nima take omejitve, saj je lahko sestavljena iz več potez, ki se pojavljajo v več segmentih. Tudi če je zgolj ena poteza, lahko tvori svoj segment, ločen od segmenta glave, kot npr. v Predloga:Oklepaji. Koda je lahko tako intrasegmentna oz. znotrajsegmentna, kjer skupaj z glavo tvori en segment in se tako glave dotika, lahko je intersegmentna oz. medsegmentna, kjer tvori svoj segment (redkeje več), ločen od glave, lahko pa je intrasegmentno–intersegmentna oz. znotrajsegmentno–medsegmentna, kjer nekatere poteze kode tvorijo isti segment kot glava, druge pa tvorijo svoje segmente. Medsegmentne kode so običajno le nad ali pod glavo, saj bi drugače bile običajno obravnavane kot dve znamenji (Predloga:Oklepaji sta dve znamenji), razen v redkih primerih, ko vmes ni presledka po celi višini, npr. v Predloga:Oklepaji, kjer je pika levo od glave. Nekaj primerov:

• Znotrajsegmentna oz. intrasegmentna: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Medsegmentna oz. intersegmentna: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.
• Znotrajsegmentno–medsegmentna: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji itd.

Odprtost

Glede na to, da se znotrajsegmentna koda običajno pojavlja le v enem črkovnem pasu, se lahko opazuje, ali se koda dotika dolge glave v zgornjem ali spodnjem črkovnem pasu, katera obsega glava. V Predloga:Oklepaji je koda v srednjem črkovnem pasu, glava pa se razteza tudi v zgornji črkovni pas, torej prihaja do stika na dnu glave. V Predloga:Oklepaji je koda prav tako v srednjem črkovnem pasu, vendar se glava razteza v spodnji črkovni pas, torej prihaja do stika na vrhu glave. Glede na to, da je znotrajsegmentna koda običajno v srednjem črkovnem pasu, je razporeditev več ali manj enaka kot to, ali se dolga glava razteza v zgornji ali v spodnji črkovni pas. Če se koda stika glave na vrhu glave, je znamenje odpŕto navzdôl, če se stika na dnu glave, pa je odpŕto navzgôr. Če se koda dotika glave v obeh pasovih (npr. v Predloga:Oklepaji), je taka koda zapŕta.

Podobno se lahko razdeli tudi pri kratkih glavah, le da se tu gleda znotraj srednjega črkovnega prostora. Če se koda dotika v zgornji polovici pasu, kot npr. v Predloga:Oklepaji, je znamenje odprto navzdol, če se dotika v spodnji polovici pasu, pa je odprto navzgor. Taka distinkcija, ko se znamenje sredi poteze dotika glave, vsaj v slovenščini ni kontrastivna, ampak je odvisna od kode. Ne obstaja znamenje, kjer bi se koda Predloga:Oklepaji kot v Predloga:Oklepaji dotikala glave v spodnji polovici prostora, zato ni potrebno deliti srednjega črkovnega pasu na dva manjša dela. Kadar se dotika glave konec kode, je, če koda od stika poteka navzgor kot v Predloga:Oklepaji, povezana proti vrhu glave in je tako znamenje odprto navzdol, če koda od stika poteka navzdol kot v Predloga:Oklepaji, je povezana proti dnu glave in je tako znamenje odprto navzgor. Primeri, ko se koda dotika glave na več mestih kot v Predloga:Oklepaji, je dotik tako na sredi glave kot kode ali prihaja do sekanja na sredini glave kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, je tako znamenje zaprto. Primeri stika na koncih glave, npr. Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji so trivialnejši. Ker je stik na dnu glave v Predloga:Oklepaji, je odprt navzgor, v Predloga:Oklepaji pa se koda stika na obeh koncih glave in je tako znamenje zaprto.

Če glava nima znotrajsegmentne kode, se lahko opazuje zavitost glave. Če je zavita zgoraj kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, se ukrivlja navzdol, torej je odprta navzdol, če je zavita spodaj kot v Predloga:Oklepaji ali Predloga:Oklepaji, se ukrivlja navzgor, torej je odprta navzgor. Če se ukrivlja navzgor in navzdol kot v Predloga:Oklepaji ali se ne ukrivlja kot v Predloga:Oklepaji, je zaprta.

Nekaj primerov:

• Odprta navzgor: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji
• Odprta navzdol: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji
• Zaprta: Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji

Različne pisave

Za razliko od glasoslovja se v pisoslovju pogosto razloča med različnimi pisavami. Glede na značilnosti oblike znamenj, kot so delitev segmentnega prostora, ali imajo znamenja glavo ter število segmentov in potez, se združuje zapise s podobnimi lastnostmi pod eno pisavo, npr. latinico, simbole KJKV, grško pisavo, arabsko pisavo itd., ki so ločeni od zapisov z drugačnimi lastnostmi, ki spadajo pod drugo pisavo. Tako razločevanje ni vezano na to, kako se izgovarja kako znamenje ali kakšno vlogo ima v jeziku (to je črkopis), pač pa zgolj po grafetičnih značilnostih. Zaradi tega lahko več jezikov uporablja eno pisavo, kar se tudi pogosto zgodi.

Vennov diagram osnovnih velikih črk latinice, cirilice in grške pisave. Znamenja na sredini obstajajo v vseh treh prisavah.

Podobne ločitve sicer obstajajo tudi v glasoslovju, npr. delitev na jezike s kliki (npr. zulujščina) in tiste brez njih (npr. slovenščina) je ekvivalentna razlikovanju med pisavami. V resnici ne ena ne druga delitev ni povsem grafetična, ampak že posega v grafematiko. Latinica, cirilica in grška pisava imajo zelo podobne značilnosti in si celo delijo nekatera znamenja, ampak so vseeno obravnavane kot svojevrstne. Po obliki so latinični A, grška alfa Α in cirilični А enaki in jih predstavlja isto znamenje, tj. Predloga:Oklepaji. Ostala znamenja v vseh treh pisavah tudi grafetično ne izstopajo od drugih latiničnih znamenj in jih nekdo, ki ne pozna nobene izmed pisav, ne bi prepoznal kot pripadajoče drugi pisavi.

Posamezni zapis mora torej imeti tudi dovolj veliko prekrivnost znamenj z ostalimi zapisi v neki pisavi, da se uvršča pod isto pisavo. Ni natančno določeno kolikšen mora biti, in je tudi odvisno, s kakšnimi zapisi se primerja. Nekaj zapisano s sodobnim slovenskim črkopisom v primerjavi z nečim, zapisanim s sodobnim hrvaškim črkopisom, ima veliko prekrivnost, z nečim, ki je zapisano s sodobnim angleškim črkopisom že manj, v primerjavi z zapisom taščine pa še veliko manj.

Latinica

Slovenščina se je že od časa Brižinskih spomenikov (972–1039) zapisovala v latinici. Latínica oz. latínična pisáva (kot poenostavitev Hericckovega sistema tudi rímska pisáva) se je uporabljala za zapis vseh rokopisov, zapisanih v slovenščini, ter za pisanje bohoričice, dajnčice in današnje slovenice (prilagojene gajice). Opredelitev metelčice je nekoliko težja, saj so črke za zapis Predloga:Izgovorjava podobne cirilskim Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, medtem ko so črke za zapis Predloga:Izgovorjava podobne latiničnim, ki so v uporabi tudi v slovenici; mala Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji imata latinični obliki in ne ciriličnih Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji za veliki črki Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji, ki sta pisavama skupni. Zaradi prevlade črk, podobnim latinici, je smiselno znamenja metelčice prav tako obravnavati kot latinico.

Latinica se je razvila iz egipčanskih hieroglifov, ki je nastala v četrtem stoletju pr. n. št. Najstarejši znani zapisi so zapisi na kostnih tablicah, posodah in pečatnih odtisih, ki so nastali med 3200 in 3400 pr. n. št., najdeni v grobnici U-j na pokopališču Umm el-Quaab blizu Abidosa. Okoli 1900–1800 pr. n. št. se je iz egipčanskih hieroglifov razvila protosinajska pisava, od katere obstajata dva zapisa v Wadi el-Holu blizu Luxorja v današnjem Egiptu in mlajši zapisi v Serabit el-Khadimu na Sinajskem polotoku. Iz nje se je razvila feničanska pisava (zgodnji zapisi se imenujejo tudi protokanaanska pisava), od katere je prvi daljši zapis na Ahiramskem sarkofagu iz zgodnjega desetega stoletja pr. n. št. Njihovo pisavo so prevzeli in svojemu jeziku prilagodili Grki v grško pisavo (ki je takrat bila drugačna kot današnja), od katere je prvi zapis iz okoli 770 pr. n. št. v grobnici blizu Osteria dell' Osa blizu latinskega mesta Gabii, uporabljali pa naj bi jo že vsaj od devetega stoletja pr. n. št., saj je že takrat izkazovala precej variantnosti. Evbojska različica, ki so jo prinesli kolonisti na Apeninski polotok, so tamkajšnji prebivalci, predvsem Etruščani, prevzeli in adaptirali v stare italske pisave. Latinica se je razvila ali direktno iz evbojske pisave ali preko starih italskih pisav, s prvim zapisom v latinskem jeziku v 7. stol. pr. n. št.

Po Herricku latinica ne predstavlja ene pisave, ampak predstavlja rod pisav, ki ga imenuje romanoídne pisáve, ki skupaj s ciriloidnimi in helenoidnimi pisavami sestavlja helénsko družíno pisáv. Rod se deli na štiri pisave: novorimsko, starorimsko, frakturno in gelsko. Zapisa sodobne slovenščine sicer ne navaja, vendar bi se uvrstil pod nôvorímske pisáve, tako kot npr. za zapis sodobnega hrvaškega, češkega, angleškega, španskega, švedskega in turškega jezika. Pod starorimske pisave uvršča pisavo za zapis latinice, ki nima malih črk, pod frakturno uvršča frakturno nemško pisavo (oz. bi se to lahko razširilo na celotno gotico), pod gelsko pisavo pa uvršča gelsko irsko pisavo.

Latinica je res širok pojem in zajema tudi pisave, ki nimajo vseh že omenjenih značilnosti. Starorimska pisava nima malih črk, zaradi česar koncept glave in kode ne vpliva enako na grafotaktične omejitve. Delitev segmentnega prostora je tudi enostanejša, vendar je večina značilnosti starorimske pisave uporabna tudi za analizo velikih črk. Slovenščina se z novorimsko pisavo zapisuje že od 16. stoletja; Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach je še zapisan v gotici (natančneje v schwabacherju), naslednje knjige pa slovenščino zapisujejo z novorimsko pisavo.

Prva izmed romanoidnih pisav je bila starorimska in je to tista, ki se je prvič zapisala v 7 stol. pr. n. št. Črke z ascenderji in descenderji se pojavijo v tretjem stoletju našega štetja z pôlunciálno pisávo, ki se je razvila iz unciálne pisáve (iz lat. uncia ‚unča, inč‘), ki se je razvila in rustikálne pisáve (iz lat. rusticus ‚preprost, kmečki‘), ta pa iz trajánske pisáve (iz lat. Traianus ‚Trajan‘). Po razpadu Zahodnorimskega cesarstva se je uporabljalo več različnih pisav, iz katerih se je že v osmem stoletju razvila karolínška minúskula, predvsem iz merovinške in germanske minuskule, s prvim zapisom iz leta 770. Brižinski spomeniki so zapisani v karolinški minuskuli, kot so tudi Heiligenkreuški števniki. Karolinška minuskula se je nato razvila v prótogótico (iz stgr. πρωτο- (prōto-) ‚prvi‘ + nem. gotisch ‚gotski‘ + -ica), v kateri je zapisan pozdrav Ulricha Lichtensteinskega. herrick nobene izmed teh pisav oz. različic pisave ne obavnava in ni jasno, ali bi jih obravnaval kot samosvoje pisave ali kot različico kake druge pisave. Kasnejši rokopisi so vsi zapisani v gotici, Rateški rokopis v različici textura quadrata, Videmski rokopis, Starogorski rokopis in Černjejski rokopis v kurzivni gotici, Stiški rokopis in Škofjeloški rokopis pa v različici gothica bastarda.

Novorimska pisava je nastala deloma po zgledu humanistične pisave, ki se je zgledovala po karolinški minuskuli, deloma po takratni gotici in je nekatere značilnosti prevzela od ene, nekatere pa od druge. Oblikovala se je v Italiji v 15. stoletju, vzporedno z uvajanjem tiska na tistem področju. Prvi novorimski font naj bi oblikoval Johann of Speyer leta 1469 v Benetkah, kateremu sledi Nicolas Jensen leta 1470. Kurzivna tiskana pisava in pisane črke podobno temeljijo na gotici in humanistični pisavi, za kar gl. poglavje o grafematični alogafiji. Takratna pisava je še vedno povsem zlahka berljiva za razliko od npr. gotice, ki je tako drugačna, da povzroča težave ljudem, ki se le tu in tam z njo srečajo.

Brajica

Latinica je glavni način zapisa, ki poteka preko vizualnega prenosnika. Kadar taka komunikacija ni mogoča, tj. ko je bralec slepa ali slabovidna oseba, pa se uporablja brájico oz. Braillovo pisávo Predloga:Izgovorjava, ki se zapisuje v taktilnem prenosniku. Herrick brajice ne omenja. Še vedno se zapisuje slovenščina, ki ima enake glasoslovne, oblikoslovne iz skladenjske značilnosti (za razliko od slovenskega znakovnega jezika, ki je svoj jezik, in se na vseh ravneh razlikuje od slovenščine), le da z drugačno pisavo. Od slovenščine, pisane v latinici se torej razlikuje le v pisoslovni analizi. Večina oseb, ki ni slepih ali slabovidnih in nimajo rednega stika s takimi osebami, pisave ne zna brati.

Za razliko od latinice je bajica precej mlajša. Ustvaril jo je Louis Braille in jo predstavil leta 1829 v delu Procédé pour écrire les Paroles, la Musique et le Plain-chant au moyen de points. Brajica je nastala kot poenostavitev sistema, ki ga je ustvaril Charles Barbier de La Serre za namene komunikacije v temi, ki je kot inspiracijo vzel komunikacijo z baklami, ki so jo uporabljali stari Grki s pomočjo Polibijevega kvadrata. Prva različica brajice je vsebovala tudi črtice, tj. dve piki, ki sta med seboj povezani, vendar se niso ohranile v moderni brajici. Prva brajična knjiga v slovenskem jeziku v COBISS-u je zbirka pesmi Simona Jenka iz leta 1896.

Druge pisave za zapis slovenščine

V teoriji lahko vsak nadobudnež ustvari novo pisavo ali prilagodi obstoječo pisavo za zapis slovenščine, tako kot lahko vsak ustvari novo tvorjenko. V praksi je velika večina takih primerov omejena le na ožjo skupino ljudi, ki poznajo in aktivno uporabljajo tako pisavo za komunikacijo med seboj, ostali govorci pa pisave ne poznajo in je ne znajo brati. Ustvarjanje novih pisav je pogosto tudi za prikaz običajnega besedila kot bolj tujega in posebnega, hkrati pa omogoča, da navdušenci ugotovijo pomen besedila, npr. v fantazijskih (npr. uporaba run v Hobitu) ali futurističnih (npr. za angleščino v igri Stray – za pisavo gl. Half-Glass Gaming) delih.

Slovaropisec Dominik Penn (1785–1855) je med črkarsko pravdo pisal slovenski slovar v grški pisavi, po Herricku v nôvogŕški pisávi, ki spada v rod helenoídnih pisáv, tj. z isto pisavo, kot se danes piše grščina. Čkopis, ki ga je uporabljal, se imenuje gŕščica. Čeprav njegov slovar ni nikoli bil izdan in ostaja le v rokopisu, je to vseeno edini večji poskus zapisa slovenščine z neko drugo pisavo, ki ni latinica ali brajica. Za razširjen opis slovarja, opremljenega s slikami gl. (Hriberšek 2020).

Poleg tega pa obstaja vsaj en zapis slovenščine v glagolici, po Herricku edina pisava v svoji družini. Zapis je grafit na tretjem zidu prezbiterija cerkve v Dolenji vasi pri Senožečah in vsebuje naslednji zapis:

ⰁⰑⰃ ⰌⰅ ⰏⰅⰐⰅ ⰒⰑⰍⰎⰋⰜⰀⰎ (bog je mene poklical)

ⰔⰋⰐ ⰁⰑⰆⰌⰋ ⰔⰂⰅⰕⰖⰂⰀⰎ (sin božji svetuval)

ⰄⰂⰘ (Ⱄ)ⰂⰅⰕⰋ ⰒⰑⰔⰂⰅⰕⰋⰎ (dvh (s)veti posvetil)

Besedilo je zapisano v kurzivni oglati glagolici z ligaturami ⰁⰑ, ⰒⰑ in ⰖⰂ. Drugi grafiti na slovenskem tudi izkazujejo slovenizme, vendar je osnova vseeno čakavščina. Za več zapisov glagolice na slovenskem gl. (Fučić 1982), o razširjenosti glagolice na Slovenskem pa (Zor 1977) in (Zor 1985).

Mešanje pisav

Pisec lahko v istem zapisu uporablja tudi več pisav. Pri pisanju slovenščine je to sicer zelo redko glede na prevlado latinice. Pojavljajo se zapisi z mešanjem brajice v črnem tisku pri prikazu in razlagi brajice, npr. v tej slovnici in v standardu slovenske brajice, izven jezikoslovnega področja pa načeloma ne. V takih primerih se kdaj pojavlja, da je isto besedilo zapisano v obeh pisavah, tako brajici kot latinici, npr. na pakiranjih zdravil in na opisih eksponatov v muzejih oz. kjer koli je zaželeno, če ne celo nujno, da je tako slepa kot povprečna oseba, ki ne pozna brajice, sposobna prebrati zapisano.

Mešanje je veliko pogosteje s semasiografsko pisavo, npr. vključevanje matematične notacije ali emojijev v zapis:

Če je

$\epsilon <1$

, je ta neenačba izpolnjena samo za tiste sode indekse

$n$

, za katere velja

$n>\frac{1}{\epsilon }-1$

, medtem ko obstajajo poljubno veliki lihi indeksi, za katere neenačba ni izpolnjena.
Po 20-ih letih pakiram za smučanje. Pojma več nimam, kaj vzet 👀🤷‍♂️😂 Prijateljice so me sicer krasno opremile.

Povsem običajno je tudi, da se uporabi pisavo drugega jezika, kadar se želi zapisati besedo iz drugega jezika, čeprav se pogosto poleg zapisa ali samo zapiše v transkripciji oz. transliteraciji iz druge pisave. To je še posebej pogosto, ko želi pisec prikazati etimologijo, razvoj ali poimenovanje v drugem jeziku ter v učbenikih za tuje jezike:

Izraz anime (アニメ) je okrajšava daljše besede animēshon (アニメーション), ki so jo Japonci prevzeli iz angleščine (animation).

Ne poznamo prevoja antičnih balkanskih jezikov. Toporov 1977: 66–67 vzporeja trak. mest- s trak. mast- kar se dobi v osebnih imenih: Mεσταρω, Mασταρος itd.

[P]ri zaimku такъжде se nesklonjivi členek nespremenjen dodaja osnovni sklonski obliki, npr. такожде n., такогожде, такомѹжде, такожде … [...]

Taka menjava pisav se lahko povsem običajno pojavlja znotraj iste vrstice, vendar se v slovenščini ne more zgoditi znotraj besede, čeprav se v nekaterih drugih jezikih lahko, npr. mandarinsko 卡拉ＯＫ (kǎlā'ōukèi) ‚karaoke‘. Primer zapisovanja praslovanščine z Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji jezikoslovno ni smiselno obravnavati kot mešanje pisav, kljub temu da ta znaka v Unicodu spadata pod cirilico, ostali uporabljeni pa pod latinico. Skupaj z ostalimi grafemi, tako kot vsi grafemi v metelčici, sta del enega črkopisa in ne dveh, kot so ostali primeri, našteti v tem podpoglavju.

Prečrkovanje (transliteracija)

Prečrkovánje ali transliterácija (iz lat. trāns ‚čez‘ + lat. littera ‚črka‘ + lat. -ātiō) je proces, pri čemer se zapis pretvori iz ene pisave v drugo. Vsakemu znamenju v izvirni pisavi se dodeli eno ali več znamenj v drugi pisavi. Izbira, katero znamenje se dodeli kateremu, je sicer povsem poljubno, vendar načeloma se injektivno (tj. se ne določi istega znamenja več znamenjim v izvirni pisavi) določi znamenje s podobno vlogo oz. glasovno vrednostjo in po možnosti upošteva že uveljavljen set pravil za transliteracijo. Zaradi tega ima določen vpliv tudi črkopis, na katerem prečrkovanje temelji. Kadar se prečrkuje v latinico, se tako prečrkovanje imenuje romanizácija (iz lat. rōmānus ‚rimljanski‘ + lat. -izāre + lat. -tiō) ali latinizácija (iz lat. latīnus ‚latinski‘ + lat. -izāre + lat. -tiō).

Prečkovanje je zelo podobno transkripciji, in obe poimenovanji se pogosto uporabljata kot sopomenki. Kadar se razloča med obema, ima prečrkovanje izrazito grafetično vlogo, transkripcija pa izrazito grafematično. Vloga prečrkovanja v ožjem pomenu je torej prikazati zapis v drugi pisavi tako, da se lahko še vedno lahko ugotovi izvirno zaporedje znamenj, ki imajo neko svojo jezikovno vlogo, tj. da se določiti zaporedje grafemov, ločil, presledkov in simbolov, ne pa nujno tudi alografov; čim natančnejši prikaz izgovora pa je sekundaren. Prečrkovanje se zaradi tega najpogosteje uporablja, kadar se izvirno pisavo težko ali sploh ne more zapisati v nekem trenutku ali se lahko uporablja le ASCII znake. Ker toharska pisava nima še uradno dodeljenega bloka, se zato uporablja prečrkovanje v latinico.

Pogosto se prečrkovanje uporablja tudi zaradi lažjega razumevanja zapisanega, če poudarek ni na pisavi. Če se pisavo prečrkuje, lahko bralec prebere zapisano, tudi če ne pozna izvirne pisave, hkrati pa še vedno omogoča, da kdor želi vedeti originalni zapis, ga lahko nedvoumno ugotovi iz takega zapisa. Za nekoga, ki pozna le latinično pisavo, je veliko lažje razbrati zapis Predloga:Oklepaji in ga tudi lažje prepiše kot pa zapis Predloga:Oklepaji v tanici. Slovenski etimološki slovar zapisuje vse vzporednice v drugih jezikih (npr. stari cerkveni slovanščini, ruščini, bolgarščini, grščini, sanksrtu itd. – slednji se še posebej pogosto v primerjalnem jezikoslovju zapisuje v latinici) prečrkovane v latinico, saj je tako lažje opaziti podobnosti in razlike med vzporednicami. Besede se kljub prečrkovanju brez poznavanja jezika še vedno ne more razumeti, če je pisava glotografska, saj prečrkovanje za razliko od prevoda ne spreminja jezika zapisa.

Da se lahko iz prečrkovanja pridobi izvirni zapis, je potebno tako določiti, s katerim znamenjem se zamenja neko znamenje, da pečrkovani zapis ni dvoumen. Če bi na primer grški omikron Predloga:Oklepaji in omego Predloga:Oklepaji oba prečrkovali v Predloga:Oklepaji, ne bi mogli zgolj iz zapisa protos ugotoviti, ali je zapis v grški pisavi προτος, προτως, πρωτος ali πρωτως. Podobno če bi v cirilici Predloga:Oklepaji prečrkovali v Predloga:Oklepaji, Predloga:Oklepaji v Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji v Predloga:Oklepaji, potem brez poznavanja jezika in njegovih pravil zapisa ne bi vedeli, ali zapis puštam predstavlja zapis пуштам (kot npr. v osrednji južni slovanščini in makedonščini) ali пущам (kot npr. v bolgarščini). V takih primerih se dvoumnosti lahko izogne s poznavanjem jezika zapisa, njegovega seta znamenj in njegovimi grafotaktičnimi omejitvami. Ker se v bolgarščini zaporedje Predloga:Oklepaji ne pojavlja, je zato prečrkovanje Predloga:Oklepaji v Predloga:Oklepaji nedvoumno. V makedonščini in osrednji južni slovanščini se znamenje Predloga:Oklepaji ne uporablja, zato je prečrkovanje Predloga:Oklepaji v Predloga:Oklepaji tudi v tem primeru nedvoumno. Poseben problem predstavlja romanizacija logografskih pisav (npr. kitajske pismenke) zaradi zelo velikega ševila znamenj. Mandarinski pinjin na primer ni prečrkovanje, ampak transkripcija, saj se npr. tako Predloga:Oklepaji kot Predloga:Oklepaji prečrkujeta v shì in je tako razlika med njima v prečrkovanem zapisu izgubljena.

Ločenost prečrkovanja od izgovorjave in črkopisa omogoča, da se z enakim prečrkovanjem prečrkuje isto pisavo, ne glede na jezik zapisa. Z istim sistemom za prečrkovanje, ki obsega vsa cirilična znamenja, bi se lahko prečrkovalo tako bolgarščino kot ruščino, srbščino, kirgizijščino, adigejščino in celo zapise, katerih jezik je neznan. Tako prečrkovanje je seveda možno le, če se pravila ne opirajo na posebnosti posameznega jezika kot v drugem primeru prejšnjega odstavka. Kljub temu se pogosto en način pečrkovanja uporablja le za en jezik, npr. prečkovanje v latinico iz ruščine in iz bolgarščine je v SP 8.0 drugačno, čeprav se oba jezika zapisujeta s cirilico.

Za prečkovanja oz. transkripcijo geografskih imen iz drugih jezikov v slovenščino gl. (UN 2007), za splošno prečrkovanje oz. transkripcijo v slovenščino pa (SP 8.0), poglavje O prevzemanju iz posameznih jezikov. Po SP 8.0 imajo za slovenščino posebno prečrkovanje oz. transkripcijo slovanski jeziki, ki se pišejo s cirilico, in grška pisava za tako novo grščino kot staro grščino. V (SP 2001) je več transkripcij, prilagojenih za slovenščino, vendar se te redko uporabljajo.

Prečrkovanje med slovenskimi pisavami

Algoritem, skupaj s številnimi izjemami, kako prečrkovati iz brajice v latinico in iz latinice v brajico, je podan v prejšnjih poglavjih. Pri prečrkovanju iz drugih pisav se načeloma najprej prečrkuje v latinico in nato iz latinice v brajico.

Za prečkovanje iz grške pisave v latinico v slovenščini se ne more uporabiti ene izmed pogostejših romanizacij grške pisave, saj se pri njih Predloga:Oklepaji in Predloga:Oklepaji prečrkujeta obe enako (načeloma v Predloga:Oklepaji), ker sta v grščini alografa istega grafema, kar pa ne velja za grščico, kjer sta to ločena grafema in mora razliko odražati tudi prečrkovanje.

Prečrkovanje za slovenski zapis v glagolici je podano ob zapisu in je enako kot v viru.

Mezografetika

Slika:Coat of arm of Kostanjevica na Krki.png

Grb Občine Kostanjevica na Krki ima v sklenjeni osi v zunanjosti grba zapisano Občina Kostanjevica na Krki.

Čeprav eno znamenje že predstavlja zapis, pa se načeloma zapiše več znamenj znotraj enega zapisa, ki so zaradi osnosti pisave, nanizani vzdolž neke navidezne črte, npr. v latinici so najpogosteje nanizana znamenja v vrsticah. Znamenja so torej nizana zaporedno in, če ima zapis le eno vrstico, enodimenzionalno; vrstice so nato nizane pravokotno na os, kar naredi zapis dvodimenzionalen (gl. makrografetiko). Ta navidezna črta, po kateri se nizajo znamenja, se imenuje ós. Osnovnica ter zgornja, srednja in spodnja črta vse potekajo v isto smer in so v veliki večini primerov vzporedne. Višina je na os na neki točki vedno pravokotna. Načeloma je os daljica, tj. ravna črta z začetkom in koncem, kdaj pa je tudi krivulja, ki zavija po prostoru in je lahko tudi sklenjena. Zavita os je manj običajna in se načeloma ne uporablja v jedrnem besedilu uradnega dokumenta. Pogostejša je na zamljevidih, da se prilagaja obliki poimenovane značilnosti, ali kot del grbov, pečatov, kovancev, logotipov in drugih del, kjer je krajše besedilo umeščeno v neko ilustracijo.

Segmentni prostor oz. več izmed njih se razprostira po celotni višini in dolžini vrstice. Vrstica oz. stolpec je tako le zaporedje segmentnih prostorov, ki si sledijo eden za drugim. Ti prostori skupaj tvorijo večji prostor, ki se imenuje lineárni prôstor, ki je prostor, ki ga zavzema celotna vrstica ali grafetični niz.

Vrstice in stolpci

Mongolska pisava se piše v stolpcih.

Najmanj zaznamovani način oblike osi je ravna daljica, ki pa je v različnih pisavah orientirana ali vodoravno, tj. vzporedno z navidezno črto, ki poteka skozi bralčeve oči, ali navpično, tj. pravokotno na to navidezno črto. V prvem primeru je os vrstíca, v drugem primeru pa stôlpec. Če pri branju zaslon ni zasukan za 90° ali 270°, potem je to besedilo zapisano v vodoravni osi, kar je tudi najosnovnejša os za latinico. V nekaterih drugih pisavah, npr. mongolski, mali kitanski, veliki kitanski, hanunojski in do nedavnega tudi simbolih KJKV in hangulu, je najosnovnejša os navpična in se besedilo piše v stolpcih. Tudi latinica se lahko piše v posebnih pimerih v stolpcih, z obratom znamenj za 90°, tj. TAKO, ali pa brez obrata, tj. TAKO. Prvi način se uporablja predvsem v tabelah in raznih shemah, ko je prostorsko idealneje pisati navpično. Drugi način je redkejši in se pojavlja praktično vedno le v velikih črkah, predvsem na večjih napisih, npr. za motel, casino ipd.

Kot je že v zgornjih primerih razvidno, je mešanje obeh osi znotraj odstavka zelo nerodno in napravi velike razmake med vrsticami z veliko neuporabljenega prostora. Zaradi tega se le redko meša pisanje v različnih oseh znotraj odstavka. Kadar se zapiše kako citatno besedo znotraj odstavka, pisanega v vrsticah, v drugi pisavi, ki se piše v stolpcih, je lahko poravnava z drugim besedilom ali zgoraj, torej tako, na sredini, torej tako, ali spodaj, torej tako. Zaradi te problematike se v znanstvenih delih ali tudi na splošno os spremeni v vodoravno, še posebej, če se besedo zapiše znotraj odstavka, zapisanega z vrsticami.

1. Hanunóo: ᜧᜥ ᜫᜮᜳᜫᜲᜫᜮᜳᜫᜲᜲ ᜣᜲᜦ ᜫᜨᜳᜤ ᜣᜳᜦᜲ
Zheng Shaozong was able to confirm Li Dingkui’s proposal that 𘰭​​𘭪​𘰍means ‘tomb’ (actually ‘on the tomb’ - 𘰍 is a locative suffix) and that 𘭃​𘱚​𘱸 means ‘recorded’.

Pri tem se razen pri kitanskih pisavah tudi znamenja obrne za 90° v smeri urinega kazalca, tj. ᴝ → u. Simboli KJKV, kana in hangul se dandanes pogosteje pišejo vodoravno brez obračanja, tako da se v teh primerih vedno zapisujejo vodoravno. Edina pisava, ki se v takem primeru še regularno piše navpično, je mongolska pisava, ki se piše ali poravnano po sredini, npr. ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ ᠪᠢᠴᠢᠭ, ali poravnano spodaj, npr. ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ ᠪᠢᠴᠢᠭ, vendar se tudi ta brez dodatne podpore za oblikovanje kot npr. HTML na zaslonu izpiše vodoravno in zasukano.

Viri in literatura

• Predloga:Navedi knjigo
• Apple 2025 = Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Bertman, Stephen. Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• COBISS 2025 = Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Feroot 2025 = Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• ISO/IEC 10646:2020 = Predloga:Navedi knjigo
• ISO/IEC 646:1991 = Predloga:Navedi knjigo
• ISO/IEC 8859-2:1999 = Predloga:Navedi knjigo
• ISO/IEC 9995-1:2009 = Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• JUS I.B1.002 1987 = Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• OALD 2025 = Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• PRC NLC 2020 = Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• SES 2016 = Predloga:Navedi knjigo
• SIST 2009 = Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• SP 2001 = Predloga:Navedi knjigo
• SSKJ 2015 = Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• UN 2007 = Predloga:Navedi knjigo
• Unicode 2005 = Predloga:Navedi splet
• Unicode 2025a = Predloga:Navedi splet
• Unicode 2025b = Predloga:Navedi splet
• Unicode 2025c = Predloga:Navedi splet
• Unicode 2025d = Predloga:Navedi splet
• Unicode Statistics 2025 = Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi splet
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo
• Predloga:Navedi knjigo